Čeprav je prva asociacija ob današnjem datumu mama, pa je lahko ravno materinski dan priložnost, da se sliši tudi očete, ki so pri vzgoji sami in ob sebi nimajo (vedno) ženske partnerice. Predstavljamo tri zgodbe: vdovca, ki mu je žena umrla tri dni po rojstvu tretjega otroka; očeta, ki je s svojo nekdanjo partnerko dogovorjen za sostarševstvo; in očeta geja, ki raje kot o očetovskem in materinskem liku govori o sebi kot staršu. Vsem trem očetovstvo pomeni predvsem ljubezen, varnost in zgled.

Iztok Kužner: Otroke pripraviti na svet odraslosti

»Očetovstvo je privilegij in odgovornost; da si z otroki in jim stojiš ob strani – ob prijetnih in manj prijetnih dogodkih,« pravi Iztok Kužner, ki s svojo izkušnjo izgube dobro ve, o čem govori. Ovdovel je pred dobrimi 14 leti in od takrat sam skrbi za svoje tri otroke: 20-letno hčer ter 17- in 14-letnega sina. Ženi so v šestem mesecu nosečnosti odkrili raka na pljučih. »Splav ni bil več možen, ponudili so ji injekcijo, kar bi pomenilo, da bi rodila mrtvega otroka – in s tem se ni strinjala. Dogovorili so se, da otroka nosi še vsaj mesec dni. Rodil se je v 28. tednu in kljub temu, da je bil nedonošenček, je bil zdrav. Žena je tri dni po carskem rezu umrla.«

Sogovornik pravi, da preskok, ko je ostal sam, ni bil tako velik, kot je morda pri nekaterih, ki so že sicer bolj odsotni pri vzgoji in skrbi za otroke. Sam je bil že pred ženino smrtjo zaradi narave njenega dela večkrat sam z otroki. Že pred tem pa je znal tudi prati in kuhati, obvladal je tudi druga gospodinjska opravila. Pravi, da mamo oziroma materinski lik najbolj pogreša hči, ki je bila tudi edina dovolj stara, da se je (dobro) spomni.

53-letni sogovornik prizna, da je danes težko vzgajati otroke in jih voditi čez vse pasti v življenju. »Oče postaneš tako, da otroka zibaš, hraniš, previjaš in se z njim vedno bolj povezuješ. Skozi otroške oči odkrivaš svet na novo.« Izziv očetovstva je, da otroke pripraviš na svet odraslosti, da bodo pripravljeni zaživeti sami. Dober oče je po njegovem mnenju ljubeč, požrtvovalen, predan družini, otroci mu zaupajo, je pošten, načelen, velikodušen. Pravi, da njegov način vzgajanja temelji na prijateljskem odnosu. »Videti je, da bil ta način vzgoje uspešen, otroci tega ne izkoriščajo, zaupajo mi in jaz njim. Zaenkrat nihče ni šel na stranpoti, kar se pri bolj odprtem tipu vzgoje sicer rado zgodi.«
 

Andrej Mertelj: Združuje očetovstvo in kariero

V razvezah partnerskih oziroma zakonskih zvez je v večini primerov otrok dodeljen materam. Ena od alternativ temu oziroma korak k boljšemu položaju očetov glede skrbništva po razvezi pa je sostarševstvo. To pomeni, da otrok enako dolgo preživi pri vsakem staršu. »Germani temu pravijo dvodomnost,« pojasni Andrej Mertelj, sicer predsednik Društva očetov Slovenije, ki je z nekdanjo partnerko dogovorjen za sostarševstvo.

Moški so običajno tisti, ki to predlagajo in si tega želijo, ženske pa pogosto vztrajajo pri svojem polnem skrbništvu, pojasni Mertelj. Zdi se mu, da je to najprimernejša organizacija za otroka, a seveda pod pogojem, da sta oba starša razumna. »En teden 80 odstotka časa namenjam desetletni hčeri in 20 odstotkov drugim opravkom, naslednji teden pa obrnem. V preteklih letih mi je to omogočalo združiti očetovstvo in kariero. Tudi za matere tak način prinese občutno razbremenitev in življenje zase.« Senčna stran sostarševstva je dogovarjanje. Njegova hči mu je priznala, da ji je bilo od začetka težko in ji ni bilo všeč, da je vsak teden živela drugje. Okolica pa po njegovih izkušnjah sostarševstvo dobro sprejema.

Andrej Mertelj pravi, da so lastnosti dobrega očeta ljubezen, potrpežljivost, zaščitništvo, vztrajnost in to, da je vzor v vseh pomenih te besede. Pogled na očetovstvo se mu od rojstva hčere in po razvezi ni spremenil. Vedno je bila v središču hči in njun skupni čas: »Kaj jo lahko naučim, kakšna spoznanja ji prenesem, kako jo lahko vzgojim v pokončno, samozavestno in sposobno dekle. In kako v tem procesu predajanja znanja in življenjskih izkušenj njej in sebi narediti prvi delček njene življenjske poti čimbolj osrečujoč.« Njun odnos je odprt in sproščen, meni, da na splošno starši preveč komplicirajo. Bistveno preveč vsi jemljejo otroke kot obveznost, tekmovanje, blago za svoj narcisizem, in bistveno premalo pozornosti namenjajo uživanju s svojim otrokom.




 

Matjaž Konvalinka: Občutek za otroka je pomemben

V Sloveniji je po podatkih Sursa iz leta 2018 trideset istospolnih parov z otroki. Eden od njih sta Matjaž Konvalinka in njegov mož. Njuno hčer je pred 12 leti v Kaliforniji rodila nadomestna mati. Dve leti kasneje so se iz Amerike, kjer je Konvalinka zaključeval doktorat, preselili v Slovenijo. Sogovornik pravi, da je pri istospolnih parih drugače, ko pride do želja in vprašanja o otrocih, saj se otroci ne morejo zgoditi. Sama sta vedela, da bosta otroke imela, želja pa je postala še večja, ko je postal stric. Zanj je hči najboljša odločitev v življenju. »Sploh si ne predstavljam, kako pusto bi bilo življenje brez otroka«. Če je lezbičnim parom relativno lahko priti do otroka, je gejevskim težje. Konvalinka meni, da jih zato veliko obupa že vnaprej oziroma si sami sebe sploh ne predstavljajo kot očeta. Gejevski pari imajo dve možnosti: posvojitev in nadomestno materinstvo. Ker prva pri nas še vedno ni mogoča, pa se je Konvalinki in njegovemu možu s preselitvijo v Ameriko odprla možnost za drugo.

Sogovornik meni, da sta se očetovska oziroma materinska vloga v zadnjih sto letih bolj ali manj zlili v eno, v starševsko vlogo. »Bolj kot razporeditev X in Y kromosomov je pomembno to, koliko občutka imajo starši za svoje otroke in koliko so se pripravljeni potruditi.« Starševstvo tako razume kot ljubezen, podporo, postavljanje meja, učenje in zgled. In kaj jima je pri vzgoji z možem najpomembneje? Želi si, da bi se hči otroštva spominjala kot lepega in srečnega, saj je to odlična popotnica za življenje. »Najlepši spomin zame je branje knjigic, petje pesmic in 'ljubčki in objemčki' pred spanjem. Zdaj so najprijetnejši skupni trenutki večerni sprehodi s kužkom – navada, ki smo jo razvili med karanteno.«

Kako pa družba sprejema njihovo družino? Konvalinka pove, da obstajata dva popolnoma različna svetova. Prvi je svet družine, prijateljev, sosedov, službe in šole, kjer jih ljudje sprejemajo brez težav. Drugi pa je svet (nekaterih) politikov, komentatorjev na spletnih portalih in Nove24. »Prvi je precej lepši in na srečo v našem življenju tudi pomembnejši. Hči ni imela ne v vrtcu ne (zaenkrat) v šoli nobenih težav. Mislim pa, da glavni razlog ni v tem, da bi homofobija iz slovenskih šol izginila, ampak to, da so otrokom starši njihovih sošolcev res popolnoma nezanimivi. Je pa hči tudi zelo samozavestna punčka, ki se zna postaviti zase, tako da mislim, da ob kakšnem vrstniškem zafrkavanju ne bi niti trenila z očesom.«