Z novo sežigalnico nad zaslužkarje?

Ljubljana –  Naši centri za ravnanje z odpadki so predimenzionirani, v naboru potencialnih lokacij je sedem naprav za sežig, sprejemljiv odgovor na vprašanje, kje in kako v Sloveniji termično obdelovati nenevarne odpadke, pa še kar iščemo. Enotni smo si le v tem, da sežig naših odpadkov v tujini zaradi vse višjih stroškov ne more biti trajna rešitev.  

Ali torej rešitev za domače odpadke iskati v celjski sežigalnici, v Salonitu Anhovo, v mariborski energetiki, krškem Vipapu, »zamrznjeni« trboveljski cementarni ali v energetskih objektih v Šoštanju oziroma v Trbovljah? Nevladniki iz Združenja za energetsko neodvisnost Slovenije, Alpe Adria Green (AAG), Zveze ekoloških gibanj Slovenije in Slovenskega združenja za ravnanje s trdnimi odpadki se sprašujejo, ali ne bi bilo smiselno plačevati sežiga po sprejemljivih cenah javnih zavodov in prekiniti tudi do 200-odstotne zaslužke posrednikov? Ali pa zgraditi najsodobnejšo, okolju in ljudem prijazno sežigalnico, od katere bi imeli dvojno korist, ugodnejše komunalne dajatve ter nižjo ceno odvoza odpadkov in ogrevanja, kombinirano z energetsko varnostjo? Da bi jih še naprej pošiljali na obdelavo v tujino in pri tem upali na ugodne cene, je, kakor pravi Vojko Bernard iz AAG, neodgovorno početje.


 

Odpadkovne prakse od Trsta do bioplinarn

AAG bi, dodaja, pristal na gradnjo sežigalnice v Sloveniji samo pod pogojem, da MOP dokaže, da se večina odpadkov reciklira, preostanek pa bi končal v sežigalnici, narejeni po zadnji BAT tehnologiji in pod nadzorom javnosti. »Vsem obstoječim 'sežigalnicam', ki niso bile zgrajene namensko za sežig odpadkov, bi moral Mop dejavnost prepovedati z odlokom,« dodaja Bernard, ki zaradi možnosti čezmejnega vpliva emisij dvomi tudi o »popolni« varnosti sežiga nevarnih odpadkov v sosednjih državah. Tak primer je tržaška sežigalnica odpadkov, ki po Bernardovem pomeni neposredno grožnjo zdravilišču Debeli Rtič, njegovim pacientom in bližnjim prebivalcem. Ob tem omenja slabo prakso »improvizirane sežigalnice v Anhovem, ki je nastala iz ekonomske nuje podjetja, medtem ko je zdravje občanov za odgovorne postranska stvar«. Nedolžne niso niti bioplinarne, kjer – tako AAG – s »tihim blagoslovom pristojnih kurijo odpadke ter zdravila, čeprav so bile zgrajene s subvencijami države«.

(Pre)drag sežig  v tujini

Kot primer dobre prakse Bernard izpostavlja dunajsko sežigalnico Pfaffenau z zmogljivostjo predelave 300.000 ton odpadkov – toliko naj bi ustrezalo tudi za slovenske potrebe -, kamor menda iz Ljubljane vsak dan odpadke pripelje do pet tovornjakov. Bernard ponuja v razmislek stroške sežiga za 8000 ton odpadkov - po 29 evrov za tono, povečanih za 15 evrov prevoznih stroškov in nepotrebnega onesnaževanja okolja zaradi prevoza na razdalji 500 kilometrov; ti presegajo 300 tisočakov.
Prednosti in slabosti potencialnih lokacij



Teš zaradi urbane soseščine v AAG ocenjujejo kot neprimerno lokacijo za sežig, po drugi strani pa bi se na rovaš obdelave odpadkov v Teševi napravi zmanjšale emisije iz individualnih kurišč. Tudi obstoječa sežigalnica v Celju po njihovem ni primerna rešitev. Njena letna zmogljivost je sicer 30.000 ton – z dovoljenjem za termično obdelavo 24.900 ton lahke frakcije in 5100 ton muljev. 


Kako pa je z drugimi potencialnimi lokacijami za sežig? Anhovska ima zmogljivost skoraj 110.000 ton in še nekaj »prostora«, v Mariboru bi potrebovali nov objekt in novo okoljsko dovoljenje, brez tega tudi investicije v Tešu ne bi bilo, v Krškem težavo predstavlja vrsta odpadkov, težavno pa bi bilo tudi pridobivanje soglasja na obeh zasavskih lokacijah: v Lafargu in v nekdanjem Tetu.