Z nakupom črne gradnje zaščitili črnega proteusa

Prebivalci belokranjske vasi Jelševnik so zbrali 28.000 evrov in odkupili na črno zgrajeno in napol razpadajočo hišo ter zemljišče, kamor so se pred tremi leti naselili Romi. Kljub opozorilom vaščanov, da je zaradi neurejene komunale in kopičenja odpadkov v nevarnosti izvir Jelševniščice, kjer živi endemit, črna človeška ribica, občina Črnomelj in država v treh letih nista naredili nič.

Riko Zupančič, ki je z ženo Ano v osemdesetih letih kupil zemljišče v Jelševniku, očistil izvir Jelševniščice in razvil ekološko kmetijo Zupančič, se sprašuje, koliko smo kot država v resnici prijazni do narave in koliko je beseda ekološki le floskula. Leta 1990 so v izviru našli črno človeško ribico, ki so jo prvič odkrili štiri leta prej ob izviru Dobličice in ugibali, ali ne gre morda za novo vrsto proteusa. To sta potrdila biologa Boris Sket in Jan W. Arntzen, ki sta črnega močerila leta 1994 znanstveno opisala in mu dala latinsko ime Proteus anguinus parkelj. Je endemit, sorodnik znane človeške ribice iz Postojnske jame, ki pa živi samo v vodah belokranjskega plitvega krasa na približno deset kvadratnih kilometrov velikem območju.

V Info centru si je mogoče na sodoben način ogledati, kako živijo črne človeške ribice. Foto Simona Fajfar

Denar prispevalo 19 občanov

Na kmetiji Zupančič so pred štirimi leti s pomočjo strokovnjakov ustvarili Infocenter Črni močeril, kjer si s sodobno tehnologijo brez motenj za živali lahko ogledamo, kaj se dogaja v vodi. »Običajno je črne človeške ribice mogoče videti, ne pa vedno,« pojasnjuje Riko Zupančič. Informacijski center na leto obišče dva tisoč ljudi, od tega polovica tujcev.

Od slabo zgrajene hiše so ostale ruševine. FOTO: Simona Fajfar/Delo

Pred tremi leti pa se je v črno gradnjo nad vasjo, torej tudi nad izvirom Jelševniščice, naselila romska družina, starši z desetimi otroki. »Seveda niso imeli kam drugam,« pravi Zupančič. Menda so lastniku, prav tako Romu, za najem in postopni odkup slabo zgrajene hiše plačevali tisoč evrov na mesec. Živeli so tako, kot živijo številni Romi v tem delu Slovenije, med drugim so zbirali odpadne surovine in občasno kurili kable, da so prišli do bakra in drugih kovin.

»Grozila je resna ekološka nevarnost, da bi onesnažene vode stekle v izvir in ga uničile,« poudarja Zupančič. Tri leta so problem predstavljali občini Črnomelj in državi, toda brez uspeha: »V vsem tem času na ravni države ni bilo akcije, da bi črno človeško ribico zaščitili.«

Na ekološki kmetiji Zupančičevih so leta 1990 odkrili svetovno posebnost, črnega močerila. Foto Simona Fajfar

Zato so se vaščani odločili, da z nakupom na črno zgrajene stavbe in zemljišča problem rešijo sami. Prvotna cena je bila 50.000 evrov, a so se potem dogovorili za 28 tisočakov, kar je za nezazidljivo zemljišče s podrtijo še vedno veliko. A nevarnosti, da bi z neprimerno dejavnostjo onesnažili izvir, kjer živi endemit, zdaj ni več. Denar je zbralo 19 vaščanov. »Tudi Romi v vasi, ki so dobri in delovni ljudje, so sodelovali,« pravi Riko Zupančič. Ker je inšpekcija zahtevala, da stavbo, zgrajeno brez dovoljenj, porušijo, so storili še to.

»Po izkušnji s Krupo, ki je uničena zaradi PCB, bi se morali v Beli krajini še toliko bolj zavedati, kaj pomeni čista pitna voda,« meni Zupančič. Poleg izvira Dobličice, ki je vir pitne vode za Belokranjce, je podobno neoporečen samo še izvir Jelševniščice, ki je oziroma bi bil, če bi bilo treba, rezervni vir pitne vode. »Ta argument bi moral zadostovati tudi tistim, ki se jim črni močeril ne zdi dovolj pomemben,« pravi sogovornik.

Na zahtevo inšpekcije so na črno postavljeno hišo takoj porušili. FOTO: Simona Fajfar/Delo

Neurejena komunala in greznice

Zgodba o nevarnosti onesnaženja izvira Jelševniščice in sploh belokranjskega kraškega sveta z nakupom parcele nad izvirom ni končana, opozarja Zupančič: »Komunalna infrastruktura v občini ni urejena, številni imajo greznice, kar je nevarnost za podzemni svet. Še posebej to velja za zidanice, ki so postale vikendi, pa običajno nimajo niti greznice, kaj šele malo čistilno napravo.« Redni monitoringi vode, kjer živi črni proteus, potrjujejo, da je obremenjena tudi s fekalijami, a na srečo ne v visoki koncentraciji.

Država oziroma občine – neurejena kanalizacija ni le črnomaljski problem – bi morale prebivalcem zagotoviti kanalizacijske sisteme oziroma tam, kjer to ni smiselno, pomagati s sofinanciranjem in strokovnimi nasveti pri postavljanju malih čistilnih naprav, tako da ne bi bili na milost in nemilost prepuščeni trgovcem, ki običajno gledajo le na dobiček, pravi sogovornik: »Čistilne naprave pa so žive in kaj hitro je lahko kaj narobe.«