Voz s problematiko starejših je treba spraviti v galop

Zadnja leta se pri nas rojeva manj otrok, kot umre prebivalcev, Slovenija postaja ena najstarejših družb, skoraj vsak peti prebivalec je starejši od 65 let, so ob letošnjem mednarodnem dnevu starejših, prvem oktobru, pomembni podatki za razmislek, kje sta naša država in družba nasploh na področju skrbi za starejše.
 

Ali ima naša država ustrezno dolgoročno strategijo za prilagajanje starajoči se družbi?

Slovenija je v zadnjih letih pripravila več strategij. Slovenska vlada je julija 2017 sprejela strategijo dolgožive družbe. »Strateški dokument v viziji, temeljnih ciljih in štirih stebrih prinaša odgovore na demografske izzive, ki čakajo našo družbo že danes in še bolj v prihodnosti.« Vse lepo in prav, a ustavi se že pri akcijskem načrtu za izvajanje strategije, ki še ni sprejet, kaj šele, da bi se začel izvajati.

Ves čas poslušamo, da so problemi starejših prednostna naloga te in prejšnjih vlad, a ved­no se ustavi pri denarju, ki ga za konkretne izboljšave in projekte zmanjka. Že več kot dvajset let je področje skrbi za starejše in zagotavljanje dostojne starosti zanemarjeno in zapostavljeno. Problemi se kopičijo, in ker jih niso sproti reševali, so razmere vsak dan slabše.



V Srebrni niti smo prepričani, da bi potrebovali samostojno ministrstvo za starejše, da bi se lotili konkretnega reševanja problemov s konkretnim deležem v proračunu. Sedanja delitev skrbi za starejše med ministrstvo za delo ter ministrstvo za zdravje se je v praksi pokazala za neučinkovito in slabo, saj se odgovornost prelaga z enega na drugega. Potrebujemo drugačen način reševanja problemov, ki bi voz potegnil ne samo v tek, ampak v galop. Urad za demografijo pa bo očitno brezzobi tiger.

Stopnja tveganja revščine med starejšimi je najvišja med vsem prebivalstvom, še zlasti so ogrožene starejše ženske. Kako bi lahko ta problem rešili?

Vse več je starejših, ki živijo v revščini, saj pokojnine ne zagotavljajo dostojne starosti. Ker ženske živijo dlje, so revščini še bolj izpostavljene, še zlasti če nimajo širše družine, ki bi jim lahko pomagala. Težko je prositi za kruh, če si vse življenje trdo delal in zdaj s pokojnino ne moreš dostojno živeti. Morali bi uveljaviti univerzalni temeljni dohodek (UTD) za starejše od 65 let. Torej vsak starejši od 65 let bi vsak mesec do konca svojega življenja prejemal rento – UTD 300 evrov.



Torej vsi, ne glede na višino prejete pokojnine ali socialne pomoči, bi prejemali mesečni UTD. Glede na to, da ima le približno štiri odstotke upokojencev pokojnino višjo od 1400 evrov, bi UTD reševal stiske 96 odstotkov vseh upokojencev! Pri starejših bi tako rešili probleme revščine, povečali zmožnost samoplačevanja domske oskrbe ter pomoči na domu.

S kakšnimi vrstami diskriminacije se srečujejo?

O diskriminaciji zaradi starosti govorimo, ko smo priča neenaki obravnavi starejših. Pojavlja na vseh področjih življenja in je vse pogostejša. Dogaja se ekonomska diskriminacija zaradi prenizkih pokojnin. Prenizke pokojnine preveč upokojencev uvrščajo pod prag revščine. Zadnjih deset let država ne izplačuje pokojnin v skladu z zakonom, »ukradla« je 7,2 odstotka zaradi neusklajevanja in Zujfa …

Starejši so največkrat diskriminirani pri zdravstveni obravnavi, saj pogosto njihovih težav ne jemljejo resno in vse pripisujejo starosti ali jim celo rečejo, da bo treba umreti … Letos opažamo nezadostno dostopnost ne samo v primarnem zdravstvu, ampak na vseh področjih, kar je posledica neustreznega spopadanja s covidom-19. Starejši imajo težave pri naročanju na preglede pri zdravniku, preverjanju čakalnih dob, razumevanju navodil, z napotki, da več informacij poiščejo na spletu, uporabo pametnih telefonov … ob zavedanju, da le enajst odstotkov starejših nad 65 let uporablja internet!

Bolnišnice zaradi klestenja stroškov vračajo akutno bolne starostnike v domove za starejše, kjer za njihovo oskrbo niso niti kadrovsko niti strokovno usposobljeni. Nimamo dovolj postelj v negovalnih bolnišnicah ali negovalnih oddelkih domov za starejše. Nimamo urejene paliativne oskrbe. Stanje je takšno, da bi nas moralo resno skrbeti, področje se ne razvija.



Že vse od začetka epidemije smo priča kratenju človekovih pravic in diskriminaciji predvsem v ustanovah, kjer bivajo starejši, čeprav 51. člen ustave določa enake pravice vseh do zdravstvenega varstva in 7. člen zakona o pacientovih pravicah prepoveduje diskriminacijo. Spomnimo se triažiranja, »vložnih listov« odločanja o nadaljnji zdravstveni obravnavi brez soglasja pacientov – stanovalcev domov oziroma njihovih sorodnikov.

Uvajajo se omejitve obiskov v domovih starejših, tudi pri umirajočih bolnikih. Vsak direktor doma starejših po svoje ureja življenje stanovalcev, ki nimajo nobene možnosti izbire, in kakor nam pišejo, se velikokrat počutijo kot v zaporu.

Prostovoljci, ki obiskujejo starejše na domu, poročajo o različnih oblikah nasilja nad starejšimi, fizičnih in psihičnih, kako velik problem je to?

To je zelo velik problem in tisto, kar pride v javnost, je samo vrh ledene gore, zato bi morali posebno skrb nameniti prepoznavanju vseh vrst nasilja in starejše zavarovati. Pred letom dni smo vladi posredovali predlog za oblikovanje instituta varuha starejših, ki bi se ukvarjal samo s problematiko starejših, a še danes nismo dobili nobenega odgovora.

Ali se vsakokratna politika ustrez­no odziva na vse te težave?

V zadnjih letih slišimo veliko lepih besed, a konkretnih dejanj je bolj malo. Drobtinice, kot recimo brezplačne vozovnice za javni potniški promet zunaj mest, so bolj kot ne populistične poteze, ker se resni sistemski problemi ne rešujejo. Tudi možnost brezplačnih prevozov ni urejena na način, ki bi bil dober za vse uporabnike. Starejši so spet nekaj nepotrebnega, mlajšim odžirajo prostor v avtobusih, ker prevozniki ne uredijo sistema rezervacij in ustreznega števila avtobusov glede na število rezervacij oziroma potrebe … Da o neprimernih peronih za vstop na vlak niti ne govorimo.



Tudi na premišljene predloge in vprašanja civilna družba praviloma ne dobiva odgovorov. Vse delajo mimo nas starejših oziroma s soglasjem tistih, ki imajo politični interes, da se strinjajo in njihovo delovanje ni prvenstveno usmerjeno v dostojno starost in konkretne probleme starejših.

Ali ustanovitev demografskega sklada prinaša primerne rešitve?

Po toči zvoniti je prepozno in z ustanovitvijo demografskega sklada zelo zamujamo ­– državne srebrnine je ostalo zelo malo in še o tej aktualni rešitvi so zelo različna mnenja. Pomisleki ekonomistov so verjetno na mestu.

Vsekakor sta gradnja domov in družinska politika nujni prioriteti, a je treba sredstva zagotavljati iz proračuna in evropskih sredstev. Demografski sklad pa naj ostane za pokojnine. Primerne pokojnine že v osnovi pomenijo tudi skrb za mlajše, ker jim ne bo treba skrbeti za starše. Žal zakona ne poznamo in ne vemo, kako bo zagotovljeno strokovno voden­je, ker če bo imela vse v rokah vsakokratna trenutna politika, to ne bo dobro.

Kaj pa zakon o dolgotrajni oskrbi, bo zgolj njegovo sprejetje dovolj ali bi bilo treba ob tem še kaj postoriti?

Predlog zakona o dolgotrajni oskrbi ureja pomembno področ­je in ponuja tudi veliko dobrih rešitev: zavarovanje za dolgotrajno oskrbo, možnost izbire primerljive pravice za primerljive potrebe, višji delež javnih sredstev in zmanjšanje finančne obremenitve posameznika in družine in še veliko drugega. Skrb pa vzbuja dejstvo, da pušča odprta vrata za privatizacijo dejavnosti oziroma storitev, in to v neomejenem obsegu. Tudi popotnica zakonu brez predhod­nega koalicijskega usklajevanja in socialnega dialoga je bila zelo slaba. Oblikovali smo številne pripombe in pričakujemo, da bodo upoštevane.



Zakon bi namreč moral v središče postaviti uporabnice in uporabnike ter njihove potrebe, temeljiti bi moral na solidarnosti in uresničevati ustavno načelo, da je Slovenija socialna država, ki vsem svojim državljankam in državljanom zagotavlja možnosti za dostojno življenje v vseh življenjskih obdobjih, zato podpiramo novo solidarnostno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo. Naj bo zakon čim prej sprejet, z vsemi izboljšavami.