V šolstvu varčujemo z denarjem in s pohvalami

Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) v svojem zadnjem najobširnejšem mednarodnem zborniku o stanju in učinkih izobraževanja v članicah OECD in partnerskih državah ugotavlja, da so slovenski vzgojitelji v primerjavi s svojimi kolegi v OECD precej več časa z otroki v igralnicah, slovenski učitelji pa so manj v učilnicah z učenci kot njihovi kolegi v OECD. Podatki v zborniku potrjujejo večkratne navedbe Sviza, da so slovenski učitelji eni najstarejših, da jih je premalo in da za izobraževanje namenjamo premalo denarja.

Po podatkih ministrstva je starejših od 50 let tretjina osnovnošolskih in polovica srednješolskih učiteljev. Najkasneje v 15 letih jih bo treba nadomestiti, a učiteljev in vzgojiteljev, mlajših od 30 let, skoraj ni, povprečje je slabše kot v OECD. V minulem šolskem letu jih je bilo največ v vrtcih (16 odstotkov zaposlenih), najmanj pa v srednjih šolah, in sicer le slabih šest odstotkov.

Infografika Delo

Tudi pri financiranju smo podpovprečni. Države članice OECD so v letu 2019 za izobraževalne ustanove od primarne do terciarne ravni v povprečju porabile 4,9 odstotka svojega BDP, v Sloveniji je bil ta delež 4,2 odstotka. »Med letoma 2008 in 2019 se je financiranje izobraževalnih institucij iz vseh virov v Sloveniji zmanjšalo za en odstotek. V istem obdobju pa se je BDP povečal bolj, in sicer za 12 odstotkov. Posledično so se izdatki za izobraževalne ustanove kot delež BDP v istem obdobju zmanjšali za 0,5 odstotne točke,« piše ministrstvo v povzetku zbornika OECD.

Varčevanje se pozna

Glavni tajnik Sviza Branimir Štrukelj je na premalo sredstev za izobraževanje opozoril že večkrat: »Zmotno je prepričanje, ki je nastalo ob koncu kriznega leta 2008, da je mogoče pri izobraževanju privarčevati veliko denarja, ne da bi se to poznalo. Za to popolnoma zgrešeno odločitev danes plačujemo ceno, ko imamo premalo učiteljev, preveč razvrednoteno delo in potencialno velik problem, da se mladi za ta poklic ne bodo odločali. Tu znova s prstom kažem na politiko. Še bolj kot denar bi bilo ta trenutek pomembno, da bi politika prepoznala izobraževanje kot strateško pomemben cilj.«

Izobraževanje je v krizi, a se nihče ne zmeni

Na problem pomanjkanja kadra in slabo vrednotenje dela opozarja tudi predsednica Skupnosti vrtcev Slovenije Janja Bogataj. Kot pravi, se je delo v vrtcih zelo spremenilo, tudi podatki OECD pa kažejo, da so najslabše plačani prav vzgojitelji: »Slovenske vzgojiteljice in vzgojitelji morajo znati tako rekoč vse o vzgoji, izobraževanju, kako biti mama, se srečati s starši, ki prvič v življenju oddajo otroka v neko institucijo. Ves čas morajo biti pripravljeni spreminjati svoje delo in proces, znati ravnati v nepredvidljivih situacijah. Pa vendar so pedagoški delavci v vrtcih prikrajšani, kar zadeva finančno vrednotenje in tudi strokovno, profesionalno spoštovanje in ugled.«

Kako delajo

OECD ugotavlja, da so slovenski vzgojitelji v igralnicah na leto 1344 ur, povprečje OECD je 987 ur. Učitelji pa so v razredih manj časa, kot je povprečje OECD. Manj ur v razredih preživijo učitelji v osnovnih šolah na Finskem in Poljskem, v srednjih šolah pa še na Slovaškem in Danskem. Štrukelj pravi, da teh podatkov ne moremo zanikati, a opozarja: »Obremenitev učiteljev je pomembna postavka, ki vpliva na kakovost. Ni vseeno, ali ima učitelj 20 ali 30 ur na teden.«

Šole lahko zapre kadrovska stiska, ne covid

Včasih pa ni težava v urah, ampak že v samem odnosu. Dolgoletna učiteljica razrednega pouka in angleščine Jožica Frigelj, ki je pred dvema letoma dobila državno nagrado za življenjsko delo na področju osnovnega šolstva, poudarja, da so slovenski učitelji »vestni, marljivi, predani, nismo pa naivni, neumni, zavedamo se, kaj z nami delajo. Ravnamo v najboljši veri, da delamo najboljše za otroke, velikokrat tudi mimo kakšnih predpisov. Smo zaupanja vredni, čeprav ga ne uživamo.« Pri tem spomni na nocojšnjo podelitev državnih nagrad: »Kdaj smo videli kakšen neposreden prenos podelitve državnih nagrad najboljšim učiteljem? Gledamo Prešernove nagrade, Borštnikov prstan, učitelje pa mogoče kdo omeni in gremo dalje. S takimi dejanji se kaže podzavesten, posreden odnos do vzgoje in izobraževanja.«

Odprti vrtci in šole s (pre)malo kadra

Frigljeva pravi, da ima tri strani dolg seznam, kaj vse bi bilo treba spremeniti, da bi bilo bolje tako za učitelje kot učence. Na prvem mestu opozarja na hiper reguliranost: »Ne morem spraševati otrok takrat, ko bi rada, ne morem imeti samo štirih ocen, ker jih je pravilnik predpisal šest. Vsaka moja aktivnost, dejavnost je predpisana. Da ne omenjam učnih načrtov, ki se samo širijo in omejujejo učiteljevo kreativnost. Ko sem začela delati, je bil učni načrt na petih listih. Zdaj pa nekega manevrskega prostora nimam. Učni načrt je moja zaveza, moram ga uresničiti, in če to naredim, mi zmanjka prostora za marsikaj, kar bi sicer na veselje otrok in moje veselje z veseljem naredila.«