V resnici sploh ne vemo, koliko olja pridelamo

Slovenski oljkarji opozarjajo, da če bo imela država tudi v prihodnje tako slab odnos do njihove panoge, kot ga ima zdaj, bo ta le še nazadovala. Zato zahtevajo, da kmetijska politika zanje uporabi enaka merila, kot jih za druge kmetijske sektorje. Oljke so nekakšen simbol Primorske. Vendar nikomur od uradno 4400 oljkarjev ne uspe preživeti samo s to dejavnostjo. Pridelajo samo dve stotinki odstotka vsega oljčnega olja v Evropi. Poleg tega gojijo oljke najbolj severno v Sredozemlju, kjer so podnebne in geografske razmere za oljko najmanj prijazne. Kljub naštetemu pa se po kakovosti merijo z najboljšimi na svetu. Zaradi pridnosti in ker imamo najstrožje postopke certificiranja olja na svetu.

Oljka je v sredozemskih državah sveto drevo. Zgodovinarji ocenjujejo, da so jih naši predniki gojili že pred približno 7000 leti. Oljka je simbol miru, zdravja, moči, zmage, celo modrosti. Skozi zgodovino je postala kultno drevo, saj se njeni plodovi niso uporabljali zgolj kot živilo, ampak tudi kot zdravilo in svetilo – kot sestavina za milo in kozmetiko, celo kurivo. Z oljčnim oljem so se negovale antične gospe, z oljčnim vencem so se postavljali olimpioniki. Pri kristijanih imajo oljčne vejice posebno mesto na cvetno nedeljo, ne le zato ker se je biblijskemu Noetu na barko vrnila golobica z oljčno vejico v kljunu, ampak tudi ker v cerkvah uporabljajo oljčno olje pri posvetitvah duhovnikov, krstu in maziljenju umirajočih. V stari Grčiji je bil posek oljke podoben zločin kot umor človeka.

Oljke imajo poseben ugled med primorskimi kmetovalci. So nepogrešljivo znamenje slovenske Istre in mediteranskega dela Primorske. So del tradicionalne kulturne krajine. Primorski oljčniki predstavljajo posebno ekološko vrednoto, kar so opazili predvsem tisti, ki so po velikih pozebah (v letih 1929, 1956 in 1985) načrtno sadili in vračali oljke v Istro ter z več kot 2000 hektari oljčnih nasadov spreminjali krajino. V zadnjih letih so oljke tudi v teh krajih dodatno pridobile ugled zaradi svoje povezanosti s turizmom in gastronomijo. Tudi manj znani kuharski šefi vedo, da lahko pomembno vplivajo na raznovrstnost svojih dobrot, če imajo med sestavinami pravo olje.

Težave že pri statistiki

Celo ministrstvo za kmetijstvo priznava, da nima najboljšega pregleda nad količino pridelanega oljčnega olja pri nas. Delež zaužitega olja je v Sloveniji majhen, čeprav se v zadnjih letih količina prodanega olja povečuje. V Sloveniji porabimo na leto največ 1,5 litra oljčnega olja na prebivalca, v Grčiji 12 litrov, v Španiji deset in v Italiji devet litrov, ministrstvo pa se sklicuje, da je poraba oljčnega olja v Sloveniji podobna porabi v EU. Po zadnjih podatkih ministrstva za kmetijstvo je bilo v Sloveniji 2526 hektarov površin posajenih z oljkami, to je več površin, kot je v državi sadovnjakov z jablanami, ter veliko več, kot je vseh vinogradov v slovenski Istri. Ob povprečnem pridelku 2,5 tone oljk na hektar in ob povprečnem 15-odstotnem izkupičku olja bi to pomenilo, da bi slovenski oljkarji morali pridelati več kot 900 ton oljčnega olja na leto. Toda ocene kažejo, da je bilo toliko olja zgolj leta 2018. Ministrstvo za kmetijstvo v zadnjem desetletju ocenjuje, da pridelajo povprečno okoli 700 ton oljčnega olja. Podatek iz leta v leto precej niha, kar je predvsem posledica vremenskih vplivov na vremensko tako občutljivem prostoru in vplivov škodljivcev.

FOTO: Voranc Vogel/Delo

Poleg tega je Slovenija leta 2021 uvozila 2205 ton oljčnega olja. To pomeni, da je Slovenija le četrtinsko samopreskrbna z oljčnim oljem. Poraba tega olja pa se le počasi povečuje. Mali slovenski oljkarji se ves čas pritožujejo, da imajo zelo slabo državno podporo (mislijo predvsem na področje državnih in evropskih podpor ter spodbud) pri svojem delu in nasprotujejo podporam zgolj na hektar. Še največ pomoči dobijo v oljkarskih društvih. Eno takih je Društvo oljkarjev slovenske Istre (DOSI). Letos praznuje že 30 let delovanja in ima 400 aktivnih članov, ki redno plačujejo članarino – 25 evrov, poudarja predsednik Elvin Klobas. Društva so od samega nastanka skrbela za izobraževanje in poudarjala skrb za kakovostno pridelavo. Tako je v Istri in na goriškem območju zdaj 20 odstotkov vseh oljčnikov, ki imajo ekološko pridelavo olja. Poleg tega je bilo na začetku 78 pridelovalcev, ki so leta 2007 pridobili evropski certifikat zaščitene označbe porekla, ZOP. Ekstra deviško oljčno olje slovenske Istre je bilo leta 2007 prvi slovenski proizvod, ki je pridobil ta evropski certifikat. Predsednik društva DOSI Elvin Klobas trdi, da ima Slovenija najstrožje in najtežje postopke certificiranja na svetu, za kar ima zasluge tudi najprej zasebni poskusni center za oljkarstvo Labs, ki se je pozneje povezal z Inštitutom za oljkarstvo v Znanstvenoraziskovalnem središču Koper.

Majhno, vendar
izstopajoče dobro olje

Število oljkarjev, ki pridelujejo olje s certifikatom ZOP, se je z leti zmanjšalo na 43. Letos pa se prvič kaže, da se bo po nekaj letih nazadovanja to število povečalo za pet oljkarjev. Omenjenih 43 oljkarjev pridela le okoli 60.000 litrov olja s certifikatom najvišje kakovosti, to pomeni le približno pet odstotkov vsega, pri nas pridelanega olja. Prav skrbno in strokovno delo referenčnega laboratorija oziroma Inštituta za oljkarstvo ter izjemen trud omenjenih oljkarjev vplivata na to, da ima Slovenija v primerjavi s svojo majhnostjo precej večji oljkarski ugled v svetu. Od 30 do 40 slovenskih oljkarjev dosega na najzahtevnejših ocenjevanjih v Evropi in svetu najvišja priznanja in nagrade. V svetovno znanem vodniku oljčnih olj Flos Olei za leto 2023 je med 500 najboljšimi oljkarji iz 56 držav (s petih celin) uvrščenih kar 13 slovenskih oljkarjev. Med njimi so na najvišjih mestih Boris Jenko in Franc Morgan z oceno 98 (od sto), Vanja Dujc (97), Miran Adamič - Ronkaldo (95) in Ekološka kmetija Jasa – Arsen Jurinčič (92). Visoka priznanja in uvrstitve dosegajo še na več drugih ocenjevanjih in tekmovanjih. Istrske občine sicer zagotavljajo najboljšim oljkarjem finančno pomoč za udeležbo na teh ocenjevanjih, saj mali slovenski oljkarji ob sorazmerno majhni pridelavi težko poravnajo vse stroške, toda oljkarji so prepričani, da jih občine slabo zastopajo na državni ravni, da premalo poudarjajo pomen oljk za podobo sredozemske države in da se ne zavzemajo za njihov boljši položaj.

Ocenjevanja in evropski certifikat kakovosti so pomembni, da se kupci lažje znajdejo. Pa tudi zato, da lažje upravičijo višje cene. Liter oljčnega olja v večjih količinah stane pri oljkarjih v povprečju 15 evrov, cena najboljšega olja pa znaša od 18 do 19 evrov za liter. Seveda so cene v steklenicah in manjših stekleničkah tudi dvakrat višje. Cene so visoke in slovenski trg jih vse težje sprejema, hkrati oljkarji tarnajo, da s takšnimi cenami ne pokrijejo stroškov. Grozi jim opuščanje dejavnosti ali pridelek manj kakovostnega olja.

Oljkarstvo
je poslovno tvegano

Glede na nizko stopnjo samopreskrbnosti bi pričakovali, da bo država tej dejavnosti namenjala veliko več pozornosti. Oljkarstvo ima v Sloveniji velik potencial, je zapisano v strateškem načrtu skupne kmetijske politike Slovenije za obdobje 2021–2027. Potencial ima tako z vidika možnosti povečanja površin oljčnikov, ohranjanja kulturne krajine, povezovanja s turizmom in večje porabe oljčnega olja. Toda pridelava oljk precej niha. Zaradi podnebnih sprememb (suša in drugi vremenski ekstremni pojavi so v Sloveniji še izrazitejši kot sicer), zaradi slabe organiziranosti in pomanjkanja skupnega trženja, zaradi razdrobljenosti, hribovitih, terasastih zemljišč in težav pri pridobivanju državnih kmetijskih zemljišč ter tudi zaradi bolezni in škodljivcev je pridelava oljk poslovno tvegana, pridelava oljčnega olja pa nekonkurenčna. Čeprav se nekateri kmetovalci v Sloveniji (s subvencijami) že lahko hvalijo z urejenimi kmetijami in domovi, tega ni mogoče trditi za oljkarje. Celo ti, ki dosegajo v svetovni konkurenci s svojimi olji najvišja mesta, segajo v sam vrh po kakovosti, skrbijo za ugled države in njeno promocijo, si s to dejavnostjo ne morejo veliko pomagati. »V povprečnih letinah nam celotni zaslužek od olja omogoči možnost izplačila ene minimalne plače za enega zaposlenega in le nekaj tisoč evrov za amortizacijo strojev in opreme. To nikakor ni spodbudno za mlade oljkarje, ki morajo poskrbeti za družino in dom. Veliko drugih kmetijskih panog omogoča precej manj dela in več zaslužka,« razlaga Vanja Dujc, eden od pionirjev sodobnega oljkarstva v Istri, ki je po kakovosti ves čas v samem vrhu pridelave istrskega olja. Zdaj pa ga skrbi, kdo bo prevzel dejavnost, ko se bo prej ali slej moral popolnoma umakniti v pokoj. Samo sedem odstotkov oljkarjev je mlajših od 41 let in kar 70 odstotkov je starejših od 55 let. Kdo bo prevzel oljčnike čez pet ali deset let?

Oljkarstvo podobno
prezrto kot ribištvo

Milena Bučar Miklavčič z Inštituta za oljkarstvo ZRS že dolgo opozarja, da država nima enakega odnosa do oljkarstva kot do, denimo, čebelarstva, živinoreje, hmeljarstva ... Kaže torej, da so si nekatere kmetijske dejavnosti, seveda tudi s pridnostjo, zavzetostjo, povezanostjo, modrostjo, izkušenostjo ..., znale izboriti bolj spoštovan položaj v slovenski družbi. Slovensko oljkarstvo pa v marsičem spominja na slovensko morsko ribištvo, ki očitno životari tudi zato, ker naši pristopni pogajalci zanje niso znali zagotoviti boljšega položaja.

Primorski oljčniki pomenijo posebno ekološko vrednoto, kar so opazili predvsem tisti, ki so po velikih pozebah načrtno sadili in vračali oljke v Istro ter z več kot 2000 hektari oljčnih nasadov spreminjali krajino. Na fotografiji obiranje oljk v Strminu nad Škocjanskim zatokom. FOTO: Jure Eržen/DELO

Podobno je z oljkarji. Če bi hoteli ohraniti oljkarstvo in oljkarjem zagotoviti dolgoročnejši obstoj, izziv za mlade oljkarje, bodo morali tej dejavnosti na več ravneh nameniti več pozornosti. Začeti bo treba pri evidenci. Država iz zračnih posnetkov zemljišč ve, da je v Sloveniji 2526 hektarov oljčnikov, toda registriranih je najmanj tisoč hektarov oljčnikov manj. Še veliko več nejasnosti je pri evidenci pridelanega olja.

Pri Italijanih nimajo težav z evidenco oljčne pridelave. Hrvati so uvedli subvencijo: za vsak liter oljčnega olja država doda 1,5 evra. Marsikdo je prepričan, da bi s subvencijami pridobili precej natančnejše podatke o dejansko pridelani količini oljčnega olja. V Sloveniji je 36 registriranih oljarn (torkelj) za stiskanje oljk. Prav toliko jih je neregistriranih, saj v njih kmetje stiskajo olje zase, za prijatelje, sorodnike in znance.

Inštitut za oljkarstvo opozarja, da se v nekaj prihodnjih letih lahko zgodi, da bo veliko oljčnikov opuščenih. Bistveno višji stroški gnojil, energentov, delovne sile, steklenic so oljkarje letos še posebej stisnili v kot. Ocenjujejo, da znaša grobi strošek pridelave litra olja približno 15 evrov. Več kot 80 odstotkov oljčnikov je na hribovitem terenu, zato je obiranje pretežno ročno. Oljčni nasadi so razdrobljeni. Vzrok za visoke cene je tudi visoka cena kmetijskih zemljišč, saj celo Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov prodaja istrsko zemljo po večdesetkrat višji ceni kot drugod po državi. Po nepremičninski logiki, menda.

Milena Bučar Miklavčič, vodja Laboratorija Inšštituta za oljkarstvo ZRS Koper FOTO: Blaž Samec/Delo

Država naj pomaga
na več načinov

Milena Bučar Miklavčič predlaga, da bi država poskrbela za brezplačno certificiranje oljčnega olja in subvencioniranje vsaj ekstra deviškega oljčnega olja. Če so lahko sosedje uvedli subvencije, zakaj jih Slovenija ne bi mogla? Prav tako se sprašuje, zakaj država ne prouči možnosti sektorskih intervencij, kot jih za oljčno olje in namizne oljke opredeljuje uredba evropskega parlamenta in sveta. Nekateri mali oljkarji pa so celo zadržani, ko je govor o državni pomoči. Dodelitev subvencij je kmetijska politika do zdaj vedno pogojevala z veliko ovirami, predvsem administrativnimi, po drugi strani pa zviševala davke, zato imajo nekateri oljkarji na podlagi dosedanjih izkušenj pomisleke.

Čeprav nam je Matjaž Jančar iz svetovalne službe Zavoda za kmetijstvo in gozdarstvo Nova Gorica zatrdil, da je skrb za varstvo oljk pred škodljivci (oljčna muha) in pred boleznimi (pavje oko) na povsem enaki ravni kot pri sosedih, je več oljkarjev zelo nezadovoljnih z urejanjem varstva oljk, saj je državna kmetijska politika uvrstila Slovenijo v srednjeevropsko, celinsko regijo, kjer veljajo drugačna pravila za uporabo zaščitnih sredstev kot v Sredozemlju. To vpliva tudi na možnosti uporabe zaščitnih sredstev, kar še dodatno znižuje slovensko konkurenčnost. Hkrati brez težav uvažamo italijansko in hrvaško olje, ki kot mediteranski državi lahko ugodneje uporabljata zaščitna sredstva. Skratka, slovenska kmetijska politika spet kaže, da ji ni mar sredozemska lega, razen v primeru prodaje dragih kmetijskih parcel, ki jih dosega v Istri.

Kdo bo ročno pobral
vse te oljke?

Velik problem oljkarstva (kot tudi drugega kmetijstva) je delovna sila za sezonsko obiranje oljk. Avstrija je uredila sprejemljiv način urejanja in plačevanja sezonske delovne sile, slovenski oljkarji pa te delavce najemajo na črnem trgu. Najbrž to počnejo tudi pridelovalci drugih kultur, a so vsi v državi tiho in se delajo, da tega problema ni. V dobrem mesecu dni je treba večinoma ročno pobrati od 4000 do 5000 ton oljk, za kar potrebujejo od tisoč do 1500 delavcev. Z območja nekdanje Jugoslavije teh delavcev ni mogoče več dobiti, vse težje prihajajo iz Romunije in Bolgarije. Hrvati jih najemajo že iz Nepala in Indije. Oljke je treba pobrati v razmeroma kratkem času, saj stroka ugotavlja, da je kakovost olja močno odvisna od pravočasnega obiranja. Minili so časi, ko je bilo predpisano, da je vrhunec sezone konec novembra. Podnebne spremembe in odkritja stroke priporočajo obiranje vsaj mesec ali dva prej, kot so predpisovale stare navade. Prav tako imajo poznavalci raje bolj grenka in pikantna olja. Takšna olja so bolj zdrava in bolj obstojna. Prevladuje spoznanje, da bi morali oljčnike temeljito obnoviti. Pred 40 leti so jih v želji po večjem zaslužku sadili pregosto in premalo razmislili o izboru sort. Podnebne spremembe zahtevajo tudi odločitev o namakalnih sistemih, saj je letošnja suša opozorila, da lahko usodno vpliva na nasade.

Elvin Klobas se zavzema za dvoje, s čimer bi oljkarji lahko izboljšali pridelek. »Najmanj 90 odstotkov oljkarjev je slabo poučenih o tem, kako pravilno ali najučinkoviteje obrezati oljke. Od pravšnjega reza je precej odvisna letina. Drugi korak pa je povezovanje na področju trženja. S primernim povezovanjem bi lahko prodal več in ugodneje. To sta dva cilja, ki ju poskušamo uresničevati v društvu,« meni Klobas, ki razloge za slabše rezultate vidi tudi v pregovorni skreganosti Primorcev in številnih institucij, ki naj bi skrbele za oljkarje: »Kriv je slovenski DNK. Slovenci se ne znamo združevati. To je pri nas zelo težko doseči.«

Z ministrstva za kmetijstvo so nam sporočili, da bo to spodbujalo povezovanje oljkarjev v skupine in organizacije proizvajalcev, izboljšane tehnologije pridelave, ukrepe trajnostne pridelave in mlade kmete. Za gospodarstva mladih oljkarjev bodo namenili od 29.000 do 53.000 evrov. Niso pa komentirali predloga iz oljkarskih vrst, da bi uvedli finančno podporo na pridelani liter oljčnega olja.