V podzemlju drug drugemu zaupajo

Podzemni svet očara s svojo skrivnostnostjo, neokrnjenostjo, veličastnostjo in hkrati krhkostjo. Če se vanj podajamo z radovednostjo, žilico za odkrivanje, raziskovanje in učenje, k temu pa dodamo še prijeten naval adrenalina, lahko hitro postane obvezen del življenja. A kot pri vsaki drugi dejavnosti se lahko zgodi nesreča.

Toda če smo po zlomu noge med rekreativno nogometno tekmo razmeroma hitro v bolnišnici, so pri enaki poškodbi v jami nekaj deset metrov pod površjem stvari bistveno bolj zapletene. Ob nedavni nesreči v Vranjedolski jami pri Cerknici so se pokazale vse razsežnosti hujše jamarske nesreče, ko je poškodovani jamarki na pomoč priskočilo več kot 60 članov Jamarske reševalne službe (JRS). Jama, ki so jo jamarji še raziskovali in odkrivali, je bila ozka, zato so jo morali širiti, da so skozi rove spravili nosila in rešili poškodovanko. Reševanje je trajalo več kot 30 ur.

To je bila zame najtežja intervencija do zdaj

Zgodba ima srečen konec, vsekakor tudi po zaslugi dobro izurjenih prostovoljnih reševalcev JRS. Ti svoje znanje vseskozi obnavljajo in dopolnjujejo na različnih izobraževanjih in vajah reševanja iz jam. »Urjenja reševalnih tehnik ni nikoli preveč. Reševalci se tega zavedajo, zato se udeležujejo vaj, ki jih organizirajo posamezni centri,« pravi Damijan Šinigoj, vodja izobraževanja JRS. V Sloveniji je sedem reševalnih centrov, v Ljubljani, Kranju, Tolminu, Sežani, Postojni, Velenju in Novem mestu. Vsako leto skušajo posamezni centri izvesti vsaj eno vajo v jami in eno v steni na odprtem, potem so tu še vaje za nove reševalce, zimsko usposabljanje v visokogorju in skupne vaje vseh reševalcev. V okviru JRS deluje tudi več specialistov, kot so minerji, potapljači, zdravniki …

Reševalni center Ljubljana, v katerem je 19 reševalcev in trije tečajniki za reševalca, je vajo reševanja iz jame pripravil v Šolnovem breznu na Dolenjskem. Scenarij je predvideval, da se je jamarka poškodovala na globini nekaj več kot 70 metrov. »Vaje prilagodimo številu udeležencev, tokrat jama ni bila komplicirana, saj je široka in prostorna,« pojasnjuje Damijan Potrpin, vodja ljubljanskega centra in vodja operative pri JRS. »Navadno vaje posameznih centrov niso prezahtevne, saj gre za utrjevanje osnovnih manevrov. Dobrodošle so vaje v jamah, v katerih jih še ni bilo, da reševalci res razmišljajo, kako in kaj je treba tehnično opremiti, da bodo nosila šla nemoteno ven. Seveda pri tem pazimo na samo jamo. Z nami pa so tudi tečajniki za reševalca pripravnika, zato je pomembno, da imamo dovolj prostora za nadzor, ko se učijo, in da hkrati dobijo lepo izkušnjo, sploh tisti, ki so prvič na takšni vaji,« dodaja dr. Maks Merela, namestnik vodje JRS.

Šolnovo brezno v Suhi krajini je eno najglobljih brezen na Dolenjskem in tudi med najlepšimi. Leta 1977 so ga odkrili in raziskali jamarji kočevskega jamarskega društva. S površja se najprej spustimo okoli 25 metrov, od tam skozi vhod še vidimo nebo, nato pa nas v naslednjem breznu, ki vodi proti dnu, objame tema. Po dobrih 50 metrih spusta pridemo do manjše dvorane s ponvicami, stene so okrašene s slikovitimi kapniškimi oblikami. Tu je po scenariju vaje čakala na pomoč jamarka. Brezno pa pravzaprav najlepše skriva prav na dnu, kjer se po nadaljnjih 50 metrih spusta po vrveh odpre prostorna dvorana z izjemno sigasto kopo in velikim Vančevim jezerom s kristalno čisto vodo v modrozelenih odtenkih, ko jezero osvetlimo z lučkami.

Na dnu Šolnovega brezna obiskovalca pričaka jezero, obkroženo z naravnim jamskim okrasjem. FOTO: Marko Pršina  

Jamarke in jamarji se, da si napasemo oči na presunljivih stvaritvah matere narave, naredimo kakšno lepo fotografijo, potreniramo in pridobimo kondicijo, radi spustimo tudi v že raziskane jame. Vendar nas v brezna veliko bolj žene želja po odkrivanju neznanega, radi se spustimo ali splazimo v neznane rove, da jih pregledamo, ugotovimo, kakšni so, kje se končajo, nato pa vse videno popišemo, izmerimo in izrišemo načrte. Redek privilegij imamo, da stopimo nekam, kamor človeška noga še ni stopila. Registriranih jam je v Sloveniji več kot 14.000 in še zdaleč nismo odkrili vseh. Toda jamarstvo ponuja veliko več od potešitve radovednosti, nekatere bolj privlačijo vrvne tehnike, ki jih uporabljamo pri jamarstvu, da je dejavnost karseda varna, spet drugi, ki si želijo adrenalina, se spuščajo v brezna, ki segajo tudi več kot tisoč metrov v globino, tretji opazujejo in zbirajo podatke o neverjetni biotski raznovrstnosti tega sicer negostoljubnega sveta, kjer ni svetlobe, hrane pa komaj kaj več. Tako kot površje je tudi podzemlje razgibano. Na eni strani so prostorne dvorane in brezna, ki jih komajda obsvetlimo s svetilkami, na drugi ozki, zaviti rovi, skozi katere se le s težavo prerinemo. Jamarstvo je odklop od ponorelega modernega življenja, saj telefoni spodaj obmolknejo, in pristen stik z naravo in sočlovekom – od kolegov si odvisen, kadar se zatakne. Če je odrezanost od sveta, ko v uživanju pozabimo na čas, za marsikoga pika na i, je to najhujša mora, ko se zgodi nesreča. Čas reševanja se močno podaljša, precej ur lahko mine že, da do poškodovanca pride prva oskrbovalna ekipa in zdravniška pomoč.

Spuščamo se tja, kamor človeška noga še ni stopila

Jamar mora poznati tovariško pomoč (to je snemanje poškodovanca z vrvi) in prvo pomoč. Nepoškodovani jamar, v jame namreč nikdar ne odhajamo sami, odhiti na površje – pri globljih jamah to lahko traja uro, dve ali še več – da ujame signal in pokliče 112. Medtem ponesrečenec čaka. V jamah je od 8 do 10 stopinj Celzija, v visokogorskih le okoli stopinjo ali dve nad ničlo. Ob mirovanju lahko v kratkem času pride do podhladitve, med obvezno jamarsko opremo zato poleg osnovnega kompleta prve pomoči spada ​astrofolija, v katero zavijejo prezeblega, da ohranja telesno toploto. Ali pa se stisnejo k njemu in ga grejejo z lastno toploto.

Po nekaj urah pripravljanja različnih reševalnih manevrov so nosila pokukala na plano. FOTO: Nina Cof  

Psihološki pritisk

Ko do ponesrečenca prideta oskrbovalna ekipa in zdravnik JRS, je to le prvi korak do rešitve. Jamarski reševalci morajo namreč pripraviti različne manevre za izvlek, kar znova terja svoj čas. Šele ko je vse nared, steče izvlek, da je ta karseda hiter. »Nesreča se skorajda vedno zgodi v jami, iz katere še nismo reševali. Najtežje so seveda neznane, neraziskane, ko ni natančnih podatkov o jami in ne vemo točno, kaj nas čaka. To, kar treniramo, moramo prilagoditi okoliščinam,« pravi izkušeni reševalec Aleš Stražar. Vsako reševanje je drugačno, lahko je težaven že dostop do jame, če je vhod denimo v visokogorju ali globoko v gozdu, vedno so problem ožine, tu je še blato, voda, ki neprestano kaplja s stropa. A najhujša okoliščina za reševalce je vedno stanje poškodovanca, poudarja Šinigoj. »Ne zanimajo nas toliko globina, dolžina, ožina, ampak kako hudo je z jamarjem ali jamarko. Ali nam bo uspelo? Usposobljeni smo za reševanje iz vseh jam, na to se pripravljamo na vajah, kakršna je ta v Šolnovem breznu. Prepričan pa sem, da ni reševalca, ki se ne sprašuje, ali bomo pravočasni, ko se s poškodovancem v nosilih dvigamo proti površju. Če je jamar hudo poškodovan, je strah, da lahko med transportom umre, ves čas prisoten. Mi seveda naredimo vse in še več, vendar ni vse v naši moči. Ta psihološki pritisk je najtežji,« razlaga Šinigoj.

Šolnovo brezno, 120 metrov globoka jama, vsakega obiskovalca prevzame z naravnimi sigastimi umetninami, prav na dnu pa še z velikim jezerom. FOTO: Marko Pršina  

Med intervencijo se vsak po svoje bori s svojimi čustvi. »Le program lahko sprogramiraš, da dela kot avtomat. Vendarle smo samo ljudje. A sčasoma se vsaj nekoliko navadiš na krizne situacije. V JRS sem prišel kot izkušen gasilec, za sabo sem imel več tudi hudih intervencij, in tako najdeš načine, ki ti pomagajo v stresnih situacijah. V resnici pa pravzaprav nikoli ne veš, kako se boš odzval,« pravi Andrej Bizjak in dodaja, da se ob klicu na pomoč vedno vpraša, ali je dovolj fizično pripravljen na nalogo in ali je vzel vso opremo, ki jo bo potreboval v jami. Kot nadaljuje Stražar, ki jamarstvo slikovito primerja z »izletom v vesolje, ko si nedosegljiv v neki drugi dimenziji našega planeta«, sam med intervencijo »v glavi lista po knjigi manevrov«: »Kar naredim jaz, vpliva na drugega reševalca, in bolje ko so manevri narejeni, lažje je vsem.« Simon Burja dodaja, da se skuša čim manj čustveno vplesti: »Skušam ne razmišljati o tem, kako hudo je, delam po naučenih navodilih, vendar pa lahko dogajanje pride za tabo, ko je že vsega konec.«

Ko je po komunikacijskih kanalih – na vaji so uporabljali radijske postaje, imajo pa pri JRS tudi možnost vzpostavitve wifija v jami, torej internetne povezave in s tem možnost videoklicev, kar bi bilo dobrodošlo, če bi denimo zdravniška ekipa potrebovala dodatne konzultacije – na polico, kjer je zavarovana in v nosilih pripravljena na pot proti soncu čakala namišljena poškodovanka, po slabih dveh urah prišla informacija, da je vse nared, je steklo dvigovanje iz brezna. Simon Burja je bil na vaji spremljevalec nosil. »Zdravnik ali reševalec vseskozi nadzoruje poškodovanca, preverja njegovo stanje. Če bi se to poslabšalo, bi izvlek prekinili. Če bi šlo zares, bi akcija potekala enako. Morda bi spremenili kakšno podrobnost, odvisno tudi od poškodbe. Tokrat je izvlek nosil potekal večino časa v vertikalni poziciji, morda bi morali pri pravi intervenciji imeti poškodovanca vseskozi horizontalno, kar pa nekoliko upočasni transport. Tudi na vajah pa imamo v nosilih kolega ali kolegico, da se stvari jemljejo resno,« razlaga Burja, ki je sicer prav tako jamski potapljač. Potapljaške nesreče v jami pri nas ni bilo že več let, dodaja. »Jamsko potapljanje je zelo specifično, vendar je šolanje potapljačev na visoki ravni, zato je nesreč malo.«

Nadgrajevanje znanja in želja pomagati sojamarjem sta večino sogovornikov privedla do JRS. Tudi Majo Lokar, tečajnico za izpit za reševalca pripravnika. »Veliko hodim po jamah, želela sem si pridobiti še več znanja, da bom pravilno ukrepala, če se kaj zgodi. Pa tudi sicer se mi zdi postati reševalka plemenito in odgovorno dejanje,« poudarja in priznava: »Da, za dekleta je vsekakor fizično naporno, bolj kot za kolege, vendar z obvladovanjem tehnik reševanj fiziko lahko obrneš sebi v prid.« Tečajnica je tudi Joži Kanižar. »Zaljubila sem se v jame in v vrvno tehniko. Že ko sem opravila izpit za jamarko, sem se odločila, da bo naslednji korak JRS. Med vajo ni bilo čutiti nobene panike, drug drugemu zaupamo. Ekipa je res zelo dobra, fino pa je, da smo poleg tudi ženske, da se energije nekoliko uravnotežijo,« se nasmehne bodoča reševalka. »Na vajah je vzdušje vseeno bolj sproščeno, kot kadar gre zares. Takrat je, preden greš v jamo, več nervoze, adrenalina, potem ti dodelijo nalogo in se ji posvetiš, da jo kar najbolje opraviš,« dodaja Den Vrhovnik.

Reševanje je psihofizično naporno, traja namreč več ur, tudi več dni, jame so mrzle in vlažne. FOTO: Nina Cof  

Na vaji je sodelovalo 15 reševalcev (poleg omenjenih še dr. Alan Bizjak, dr. Anže Prašnikar, Jani Perovšek, Jure Češarek, Katarina Šeme, Nina Cof in Simon Kurnik), pri zahtevnejših reševanjih jih je še več. »Zato vedno obstaja možnost, da se med reševanjem poškoduje tudi kakšen izmed nas,« poudarja Šinigoj. Nenamerno se lahko ob stiku vrvi s podornim materialom ali pa ob trku nosil sproži kamen, potem je tu še utrujenost, ob daljšem čakanju prezeblost. »Reševanja so dolgotrajna. Če nisi ustrezno pripravljen, lahko sam postaneš problem za ekipo,« opozarja Merela. »Precej pozornosti namenjamo splošnemu počutju ekipe. Ne gre za poklicne reševalce, vsi smo prostovoljci, ampak delamo na visoko profesionalnem nivoju. Veliko damo na prijateljski odnos. To se pokaže, kadar smo na dolgih, lahko večdnevnih intervencijah. Premalo spiš, utrujen si, lačen. Takrat se moramo zmotivirati, veliko je na ramenih vodje ekipe, da zna v najbolj kritičnih trenutkih dvigniti moralo ekipe in iz nje iztisniti še zadnje atome moči, za doseganje skupnega cilja – rešiti kolega jamarja.«

Podzemlje, v katerem je Dante našel Pekel

»Na leto imamo od 10 do 15 intervencij. Med temi so reševanje psov, ki so padli v brezno, in drugih živali, srno, tudi divjega prašiča smo že potegnili na plano, pa iskalne akcije, sem ter tja se zgodi nesreča jamarjem. Še zdaleč pa nismo tako obremenjeni kot gorski reševalci, jamarjev nas je vseeno veliko manj,« še pravi Šinigoj. »Usposobljeni smo za najrazličnejše jame, vendar nas je malo. Če bi se nesreča zgodila na dnu kakšne 'tisočmetrce' – teh je v Sloveniji 13 – ne JRS ne nobena druga evropska jamarska reševalna služba ne bi bila sposobna sama izpeljati akcije, zato se povezujemo in treniramo tudi z reševalci iz drugih držav.«

Leta 2019 je JRS skupaj z upravo za zaščito in reševanje kot prva država v Evropi certificirala mednarodno enoto za iskanje in reševanje iz jam (CaveSAR) v okviru sistema civilne zaščite EU, spomni Merela, vodja te enote. Jamarska tehnika reševanja je namreč primerna tudi za reševanje iz sotesk in drugih težko dostopnih krajev, prav tako pri množičnih nesrečah, kot je potres. Za zdaj enota v tujino ni bila vpoklicana. »Bili smo v pripravljenosti, a vsaka država mora najprej počrpati svoje zmogljivosti in rezerve, šele nato sledi mednarodni vpoklic zmogljivosti EU,« pravi Merela.

Medtem so na vaji v Šolnovem breznu nosila lepo potovala proti površju, ustavljanj ni bilo in že so dosegla dno vhodnega brezna, nato še nekaj metrov in jamarka je bila znova na površju.

Šele ko je vsega konec, »lahko odpreš ventil«, sklene Šinigoj. »Če je konec srečen, je to seveda lažje. Ob pijači se s kolegi pomenimo, analiziramo in podoživljamo intervencije. Če gre za tragično nesrečo, to lahko reševalce močno prizadene, zato imamo na voljo psihološko pomoč, tako v JRS kot pri civilni zaščiti ali upravi za zaščito in reševanje. Razbremenilne pogovore pri za to usposobljenih strokovnjakih zelo spodbujamo.«

Vodja vaje Damijan Potrpin je izvedbo ocenil kot uspešno. In tudi udeleženci, kot je pokazala analiza, so bili zadovoljni in veseli, da so znova imeli možnost vaditi tehnično izvajanje manevrov za reševanje iz jam.