To je bila zame najtežja intervencija do zdaj

»Nisem si še oddahnila. To si bom šele, ko bom dobila informacije, da se njeno stanje izboljšuje. Zame se delo ne konča, ko odidem iz bolnišnice ali z intervencije. Stanje bolnika ali poškodovanca rada spremljam od začetka do konca zdravljenja in upam, da bo izid kar se da ugoden. Menim, da je to lastnost večine zdravnikov,« pravi Tina Bizjak, zdravnica, ki je prejšnji konec tedna več kot 30 ur bdela nad poškodovano jamarko Ano.

»Naj poudarim, sem le kamenček v mozaiku. Prav vsi, ki smo sodelovali v reševalni akciji, smo junaki. Minerji, ki so nam naredili pot, jamarji reševalci, ki so pripravljali manevre za izvlek, jamarji, ki so skrbeli za nas, ki smo bili notri, in tisti, ki so zunaj nadzorovali potek akcije. Mi vsi smo spisali to lepo zgodbo, zdaj res čakamo še na popoln zaključek, da se Ana pozdravi,« poudarja izkušena jamarka in reševalka, sicer pa ginekologinja in porodničarka v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec Tina Bizjak.

Prejšnji konec tedna smo stiskali pesti, da bi vrhunsko usposobljeni člani Jamarske reševalne službe in drugi pripadniki civilne zaščite iz novoodkrite Vranjedolske jame pri Dolenji vasi blizu Cerknice čim prej rešili jamarko Ano, ki ji je ob vračanju z okoli stotih metrov globine na glavo padel kamen in jo hudo poškodoval. Reševanje iz neraziskane jame je trajalo 30 ur, sodelovalo je več kot 150 reševalcev.

Naredili so vse, da je Ana prišla ven

Podzemlje je fascinantno, ko jamarjem razkriva svoje skrivnosti, hkrati pa okrutno, ko se zgodi nesreča. Ozki rovi, ki komaj dopuščajo prehod zdravemu človeku, onemogočajo prenos nosil, komunikacija je otežena. Poškodbe so pogosto hude: zlomi, zvini, poškodbe glave, ponesrečencu zaradi hladnega in vlažnega okolja – v povprečju so temperature v jamah od osem do deset stopinj, v visokogorskih pa le eno ali dve nad lediščem – grozi še podhladitev. Reševanja so dolgotrajna, od vseh vpletenih zahtevajo nadčloveški napor. Tudi tokrat je bilo tako, jama je bila težko prehodna, blatna, mokra, s številnimi reševalcem neznanimi pastmi, ki jih je s skico prereza na hitro zrisal ponesrečenkin brat. Ob prehodih v stopnjastem breznu so kupi kamenja in grušča grozili, da se usujejo in zasujejo izhode ter še podaljšajo agonijo. Delo je zato moralo biti počasno in pazljivo. Samo minerji so delali deset ur, ozke prehode so z razstrelivom širili na petih mestih. Začeli so že pri vhodu, ki so ga morali razširiti do dimenzij nosil, na katerih so ponesrečeno jamarko prenesli iz jame. Pri miniranju so porabili približno pol kilograma eksploziva.

Na hitro skiciran načrt Vranjedolske jame, ki so jo raziskovali jamarji Jamarskega društva Rakek. (Potem ko jamarji novoodkrito jamo raziščejo, pripravijo načrt jame in podrobnejši opis, kar je jamarjem dostopno v Katastru jam JZS). FOTO: Črt Piksi  

Prevzamejo te čustva, ko rešuješ prijatelja

»To je bila zame najtežja intervencija do zdaj. Zaradi stanja poškodovanke, pa tudi, ker je bila jama videti neizprosna. Ko sem se spuščala do Ane, sem se morala na nekaj mestih preriniti skozi ožine. Težko sem si predstavljala, kako jo bodo dovolj razširili, da bomo lahko dvignili nosila, oziroma sem si mislila, da bo reševanje trajalo en teden,« se spominja zdravnica, ki se je s kolegoma diplomirano medicinsko sestro Emo Jenko in zdravstvenim tehnikom Samom Milaničem med prvimi prebila do ponesrečene jamarke. »Kolegi so prvo pomoč opravili z odliko. Ogrevali so jo, dali v pravilen položaj za nezavestno osebo. To je lahko ključno, da ta ne umre zaradi zadušitve. Najprej gre za življenje.«

Pri poškodbah glave se stanje poškodovanca lahko hitro poslabša. »Oseba se sprva lahko še pogovarja, vendar se njeno stanje lahko zelo hitro poslabša, postane neodzivna in neha dihati,« poudarja zdravnica, ki je med drugim sodelovala pri reševanju jamarja z izpahnjeno ramo iz Primadone marca lani in jamarja s poškodbo glave avgusta 2019 v jami Preporod. »Pri reševanju v jami Preporod sem se prvič srečala s poškodbo glave, a takrat so bile informacije iz globin že na začetku precej boljše kot zdaj. Spomnim pa se, da sem imela velik cmok v grlu, ker vem, kako hitro se stvari lahko obrnejo. Stiskalo me je, a sem vedela, da ni druge, ker sem bila edina na voljo.« Podobno je bilo tudi tokrat.

Videozgodba o lanskem reševanju iz Primadone (avtor je jamarski reševalec Tomaž Grdin):

Če drugi reševalci večinoma rešujejo neznance, pri jamarskih ni tako. To je majhna skupnost in njihove poti se srečujejo in križajo. Tudi Ano Tina Bizjak pozna iz skupnih akcij doma in v tujini. »Vse, ki sem jih oskrbovala do zdaj, sem osebno poznala. Ko pride klic na intervencijo, se hočeš nočeš v glavi odvrti film spominov, kaj sem s tem človekom doživela. Seveda najbolj razmišljaš o ukrepih in kako mu lahko najbolje pomagam, ampak v glavi so tudi druženja, smeh …«

»Težko je. Malo nas je, poznamo se in smo kot ena velika družina. Čustva so prisotna in precej truda je treba, da se zbereš, da objektivno razmišljaš in ne hitiš brezglavo v jamo. Napake si ne smeš dovoliti, saj lahko ogroziš tako sebe kot druge kolege reševalce. Premagati moraš ta čustva, čeprav bi se najraje usedla in zjokala, zbežala. Ampak ne, ni druge, na voljo sem, grem in naredila bom vse, da oseba pride iz jame živa.«

FOTO: Črt Piksi  

Niti p od počitka

Ko steče reševalna akcija, po žilah steče tudi adrenalin. »Ni govora, da bi spal, pa naj intervencija traja še toliko ur. Na dnu Vranjedolske jame smo postavili topli točki z ogrevanimi bivaki, v eni je bila poškodovanka, v drugi oskrbovalna ekipa. Zavedaš se, da moraš ohranjati energijo, zdaj smo šele na pol poti. Treba je priti še ven in plezanje navzgor je težji del. Zato, če le lahko, poskusiš zatisniti oči. Na srečo je bila Ana večino časa, ko smo čakali v bivaku, stabilna in smo se lahko izmenjevali in vsaj malo počili. Vendar temu težko rečemo počitek, kaj šele spanec. Malo zakinkaš na trdi, mrzli podlagi, na tebi visi tona skrbi. Te so me dramile in sem vseskozi preverjala, kako je z njo. Podobno je tudi v službi med dežurstvi, ko zaspiš za uro ali dve, pa veš, da boš morda že kmalu reševal življenja. Pravzaprav se čisto zares še nisem odpočila, morda se bom v nedeljo,« se nasmehne Tina Bizjak.

Ob nesreči ni prostora za čustva

Iz jame so med reševanjem vseskozi prihajale informacije, da je stanje poškodovanke stabilno, vendar zelo resno. Ko se še ni povsem vedelo, kdaj jo bodo lahko potegnili na površje, je zakrožilo, da bi kar na dnu brezen naredili mini operacijo, če bi se stanje močno poslabšalo. »Želeli bi si, vendar je to nemogoče. Jama tega ne dovoljuje. Preden sem se Ane sploh dotaknila, sem morala zamenjati štiri pare rokavic, takoj so bile umazane od blata. Sterilnih razmer v takem okolju ne bi mogli ustvariti. Četudi bi jih, nikakor nismo kompetentni za kaj takega,« poudari zdravnica in doda, da se ob takšnih reševanjih posvetuje s kolegi, ki se s poškodbami, ki jo čakajo v jami, pogosteje srečujejo.

Strah in tesnoba

Tina Bizjak priznava, da jo je kljub dolgoletnim izkušnjam v zdravstvu in jamarstvu med reševanjem Ane zagrabil strah. »To je bilo v nekem trenutku, ko smo bili že precej ur – ne znam povedati, koliko – odrezani od zunanjega sveta. Ko se minira, z voxom (žični jamarski telefon) nismo povezani, takrat se žice umaknejo, ko pada kamenje. Bilo je obdobje, ko nad nami ni bilo slišati ničesar, kot da se nič ne dogaja. Nobenega pokanja, prelaganja kamenja. Potem se mi je zazdelo še, da se Ani stanje slabša. Bil je trenutek, ko me je stisnilo, ko sem pomislila, da se je morda vse zasulo, ko sem se vprašala, ali bo zdržala. Zelo me je potrlo. Takrat mi je bila v močno oporo Ema in sploh vsa oskrbovalna ekipa. Ko se je panika stopnjevala, pa se je 20, 30 metrov nad nami pokazala luč. Zazdelo se mi je, kot da se spušča angel [nasmeh]. Vsi smo bili veseli dveh reševalcev, ki sta nam prinesla še nekaj za pod zob in kisik za Ano,« opisuje dogajanje.

Po več kot 24 urah od nesreče se je končno začelo dvigovanje ponesrečenke na površje. Odločitev za začetek tega dela je bila v rokah sogovornice. »Ocenila sem, da mora biti transport čim krajši. Želela sem, da se ne ustavljamo. In šele ko so bili pripravljeni vsi manevri, smo lahko šli proti površju. Ana je bila popolnoma stabilna tako rekoč 24 ur. Ob vsaki spremembi smeri nosil iz horizontalne v vertikalno in obratno smo spremljali njene vitalne znake. Če bi se poslabšalo, bi jo morali znova umiriti. Izvleki poškodovanca iz jame niso končani v petih minutah, če gre za nesrečo še na večji globini, se lahko vmes počiva, naredi se nova topla točka. Tokrat tega nismo želeli in tudi Ana je transport dobro prestala. Vseskozi je bila neizmerno mirna,« pripoveduje reševalka.

»Morda se bo komu slišalo čudno, vendar zdelo se je, kot da bi čutila, da gre ven. Z njo smo se vseskozi pogovarjali, govorili smo ji, kaj delamo, kot da nas sliši in razume, le da nam tega ne more potrditi,« še nadaljuje Tina Bizjak, ki se ji je pri spremljanju poškodovanke ob dvigovanju nosil pridružil še zdravnik, bodoči anesteziolog Filip Kuntu, zanj je bila to sploh prva reševalna akcija, saj se je šele nedavno pridružil Jamarski reševalni službi.

Jama, v kateri se je zgodila nesreča, je bila blatna, mokra, ozka. FOTO: Črt Piksi  

Končno zunaj

Poseben občutek je, ko lica jamarjev poboža zunanji zrak, in veliko breme je Tina Bizjak odložila, ko so prišli na površje. »Res si do danes še nisem povsem oddahnila, vendar sem prvo veliko olajšanje začutila, ko sem jo predala naprej zdravniku pri jami in potem ekipi v reševalnem vozilu, ko sem vedela, da gre v najboljšo možno oskrbo pri nas.«

V ponedeljek čez dan je končno zasluženo za nekaj ur zaspala tudi sogovornica, a si do zdaj časa samo zase, da, kot pravi, zbere misli in predela tudi za reševalce izjemno težko izkušnjo, ni mogla vzeti. »Takšne nesreče zelo brutalno posežejo v vsakdan. Že pred mesecem je bil ta teden začrtan kot eden bolj napornih. V torek me je čakala 12-urna ambulanta v ZD Velenje, v bolnišnici v Slovenj Gradcu imamo nekaj izpadov in delo se porazdeli med preostale. Enostavno nisem imela srca, da bi pustila ambulanto, toliko žensk je čakalo, da pridejo na pregled. So pa bile, morda zaradi mojega utrujenega obraza, prizanesljive s svojimi težavami [nasmeh]. Od ponedeljka nisem imela pravega predaha, da bi si vzela čas zase, se umirila, uredila misli. Nenormalno veliko ljudi je bilo navdušenih, fasciniranih nad tem, kaj smo naredili, sama pa nisem še niti dojela, kaj se je zgodilo. Ta konec tedna imam še 25-urno dežurstvo, srčno upam, da bom kot porodničarka priča le lepim zgodbam, smehu in solzam sreče ob slišanem joku novorojenčka.« Sogovornica dodaja, da ima krog prijateljev z zdravstvenega področja in z njimi se lahko pogovori o težavnih situacijah, s katerimi se vsak dan srečuje pri delu, ter se tako razbremeni težkih odločitev in vprašanj, kako bi v njih lahko še bolje reagirala.

Tina Bizjak je že v sedmem razredu osnovne šole vedela, da bo zdravnica, ko bo velika. »Hotela sem biti kirurginja. Odkar se zavedam, sem želela oskrbovati rane [smeh]. Med študijem pa sem se nato navdušila nad ginekologijo in porodništvom in ugotovila, da lahko kirurške note uglasbim tudi v tej veji medicine.«

Spuščamo se tja, kamor človeška noga še ni stopila

»Samo da nisem na površju«

Med študijem jo je potegnilo še v jamarstvo, čeprav jo je v resnici sprva vleklo drugam. »Zanimala sem se za alpinistični tečaj, a je bil plačljiv, jamarski tečaj pa je bil zastonj. Toda nato se je zgodila ljubezen na prvi pogled, ko sem se prvič zares spoznala s tem svetom, tehniko, opremo. Poti so me vodile pod zemljo, moja velika strast so tudi soteske.«

»Ko zajadram, občutim popolno svobodo.« FOTO: osebni arhiv  

Medtem ko lahko, denimo, gore občudujemo že od daleč in se tako navdušujemo nad njimi, so vhodi v podzemni svet skriti. Marsikoga že misel na večno temo odvrača od tega skrivnostnega in krhkega sveta, pri takih nesrečah pa še enkrat več zatrdijo, da niti za plačilo ne bi rinili v podzemne rove. »Tudi meni velikokrat pravijo, da sem nora. Ne, nisem. Jame ponujajo odlično izolacijo, umik od norega vrveža na površju, tam ni signala in telefoni ne zvonijo. Tam si sam s seboj. Večino časa dajem prednost drugim, njihovim težavam, v jamah pa se posvetim sebi. Tema je zame zakon, lahko se odklopim, tudi boleče mišice ob vrnitvi na površje so mi všeč, ker vem, da sem zase naredila nekaj dobrega. Všeč mi je tudi, ko presenetim samo sebe, kako se lahko zvijem v ožinah,« pravi in doda, da bi se sicer uvrstila v »športni tip« jamarja. Jame ponujajo zelo veliko, kondicijski izziv, pašo za oči, predvsem pa potešitev radovednega duha, kaj se skriva v globini, kjer še nihče ni bil (v Sloveniji je registriranih več kot 14.000 jam, še vedno pa so številne neodkrite in teh so jamarji najbolj veseli). »Pravzaprav nisem tako navdušena raziskovalka kot nekateri med nami. Zadovoljna sem tudi, če sem drugopristopnica. Povsem neznanega me je na trenutke tudi nekoliko strah, tudi zaradi takšnih situacij, kot se je zgodila zdaj. Seveda imam rada tudi jamsko okrasje, a najraje imam globoke jame, ko se lahko spuščam in plezam. In čiste, da ni treba prati opreme,« se še zasmeje.

Skrivnostni svet Skalarjevega brezna

Kadar se ne podaja v globine, Tina Bizjak odjadra v nebo. »Samo da nisem na površju [smeh]. Proti koncu specializacije sem se začela ukvarjati še z jadralnim padalstvom. Preizkusila sem se tudi v skokih s padalom iz letala, vendar nisem iz pravega testa. Zadnje čase si privoščim morda še nekoliko več padalskih dni kot jamarskih, solo gre tu lažje. V jame ne hodim sama, no, tako naj bi tudi bilo, idealno je, da so vsaj trije, da če se kaj zgodi, eden odhiti na pomoč, drugi pa ostane pri poškodovancu. Pri jadralnem padalstvu se podobno kot v jamah odpre drugačen pogled na svet, znova si sam s sabo in s padalom. Ko zajadram, občutim popolno svobodo.«