Petletni Urban, deček z redko genetsko motnjo CTNNB1, ki po vsem svetu prizadene enega od 50.000 otrok, bo danes in jutri povezal 82 otrok s tem sindromom ter njihovih staršev, ki si prizadevajo, da bi čim prej dobili zdravilo. Genska terapija »urbangen«, za katero so Slovenci pomagali zbrati dva milijona evrov, je že v produkciji, otrokom in njihovim staršem pa daje upanje na lepšo prihodnost.

Kot je pojasnila Urbanova mama, ustanoviteljica in predsednica Fundacije CTNNB1 Špela Miroševič, tudi sama raziskovalka in biopsihologinja, sta pri iskanju rešitve in razvijanju zdravila imela z možem sprva v mislih le svojega Urbana. »Nato pa sva začutila odgovornost, da pomagava tudi drugim.«

Tako se je oblikovala močno povezana skupnost staršev otrok s to boleznijo. Na mednarodni konferenci, ki se začne danes, bodo otroci iz Brazilije, Mehike, Kanade, Amerike, Turčije, Vietnama, Avstralije in različnih delov Evrope. Najmlajši ima le šest mesecev, najstarejši kar 25 let, večina pa jih je v starostni skupini od štiri do osem let, je za Delo povedala mati petletnega Urbana, za katerega je Slovenija zbirala sredstva. Fundacija CTNNB1 in društvo Palčica Pomagalčica sta sredstva za razvoj pridobivala z različnimi zbiralnimi akcijami in v dobrih dveh letih so zbrali več kot dva milijona evrov.

Za Urbana si želijo samostojno življenje

Vsi starši želijo svojim otrokom samo najboljše, in prav Urbanov primer je eden tistih, kjer se je razvoj zdravila začel od spodaj navzgor, tudi zato, ker je njegova mama raziskovalka. »Zadnja štiri leta posvečam svoje življenje razvoju zdravila in zbiranju finančnih sredstev. Tega zagotovo ne bi počela, če v to ne bi močno verjela. Ta projekt postavljam na prvo mesto, pogosto tudi pred svoje zdravje in včasih celo pred svojo družino.«

Za svojega Urbana si želi, da bi lahko živel samostojno. »To lahko pomeni življenje v varovanem okolju, vendar upam, da bo dosegel samostojnost brez plenic in da bo zmogel govoriti ter tako izražati svoje potrebe in želje. Mislim, da bi to močno prispevalo k njegovi neodvisnosti.«

Urban se je rodil kot popolnoma zdrav dojenček. A po izkušnjah s prvorojenko sta njegova starša vedela, da pri dveh, treh mesecih dojenčki dvignejo glavico in v usta začnejo nositi igračke. Urban nobenega od teh mejnikov ni dosegal. Ko je bil utrujen, so njegovi gibi postali nenavadni, videti je bilo, kot da ne zmore nadzorovati telesa. Njuna zaskrbljenost je postajala vse večja, težave sta zaupala pediatrinji, pregled glave so naredili na Hrvaškem, a šele temeljita preiskava EEG, magnetna resonanca, genetsko testiranje in hospitalizacija so razkrili diagnozo. Urbanu je bil diagnosticiran sindrom CTNNB1.

Kot sta zapisala, »je bilo mogoče sprejeti, da Urban ne bo hodil, toda da ne bo spregovoril in razumel svojih dejanj in okolice, je bil velik šok za našo družino«. Ker niso želeli, da mu diagnoza odvzame otroštvo in odraslost, sta začela razmišljati, kako pomagati. Špela se je začela izobraževati, vedela je, da je CTNNB1 dober kandidat za gensko terapijo, udeležila se je konferenc in se začela z raziskovalci po svetu pogovarjati o možnih načinih zdravljenja. V samo dveh mesecih so zbrali skupino raziskovalcev po vsem svetu, ki so bili pripravljeni razviti gensko terapijo za Urbana in vse druge otroke z diagnozo tega sindroma.

Špela se danes zaveda, da zdravilo pri Urbanu morda ne bo delovalo. Zanjo je najpomembneje, da zanj naredi vse, kar je v njeni moči, da mu pomaga. »Zavedam se, da sem omejena v tem, kar lahko dosežem, da obstajajo meje mojega truda in volje, kjer se začne znanost, ki ima svoje zakonitosti in potek. Seveda upamo, da bo zdravilo pomagalo in da naš trud ne bo zaman. Če pa se zgodi, da zdravilo ne bo učinkovito, bom lahko živela z zavestjo, da smo naredili vse, kar smo lahko, in da je to dovolj,« je povedala za Delo.

Veliko lažje pa je, kot je povedala Špela Miroševič, da so starši otrok s CTNNB1 združeni, saj imajo podobne izzive in so lahko drug drugemu v oporo. »Veliko se učimo tudi od staršev starejših otrok, na primer, kdaj je pravi čas za odvajanje od plenic, kako to najbolj optimalno izvesti, kako ravnati s spanjem, kaj pomaga, kakšno posteljo kupiti in kako poteka prehod otroka v puberteto. Ogromno je vprašanj in najbolj dragoceni odgovori so tisti, ki izhajajo iz izkušenj drugih staršev otrok s CTNNB1.«

Od Medicinske fakultete do Kemijskega inštituta

Prav Urbanov primer je spodbudil slovenske raziskovalce, da so z njegovimi starši zagnali razvoj genske nadomestne terapije. Pri razvoju zdravila sodelujejo Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani, Pediatrična klinika in Kemijski inštitut.

Zaradi majhnega števila pacientov so financiranje in interesi za razvoj terapije omejeni. Raziskovalci so tako morali zdravilo razvijati od začetka. Kot so v sporočilu za javnost povzeli besede predstojnika kliničnega oddelka za otroško mladostniško in razvojno nevrologijo na Pediatrični kliniki v Ljubljani Damjana Osredkarja, je bilo treba razviti celične in živalske modele, »kar je zelo zamudno in predvsem drago delo. Zdravilo, ki je bilo razvito v Avstraliji, smo testirali na različnih modelih ter preverjali njegovo učinkovitost in varnost. V Sloveniji smo naredili genotipsko-fenotipsko študijo, v katero smo vključili 125 staršev teh otrok z vsega sveta. Pridobili smo ključne informacije, ki so nas vodile v nekatere odločitve pri razvoju zdravila.«

»Tudi mi prispevamo k znanosti na tem področju in želimo, da rezultate raziskav pripeljemo do malih pacientov. Na Kemijskem inštitutu pomagamo z analizo nekaterih raziskav programa genske nadomestne terapije, hkrati pa tudi testiramo druge pristope genskega zdravljenja,« pa je povedal Roman Jerala, redni profesor za biokemijo in molekularno biologijo na Univerzi v Ljubljani ter vodja Odseka za sintezno biologijo in imunologijo na Kemijskem inštitutu v Ljubljani.

Fundacija CTNNB1 je marca v Madridu organizirala prvo mednarodno konferenco, ki se je je udeležilo 350 staršev z vsega sveta, na njej pa so bili prvič predstavljeni rezultati napredka nadomestne genske terapije. Poleg povezovanja in deljenja izkušenj je bil v prizadevanju za razvoj novega zdravila ključen sestanek s podjetjem za produkcijo zdravila viralgen in špansko neprofitno organizacijo Fundacija Columbus, so zapisali v sporočilu za javnost.

Na sestanku so določili strategijo naslednjih ključnih korakov za produkcijo. Kljub zavedanju, da sta pred njimi še dolga pot in velik finančni vložek, se že pogajajo o stroškovnem in časovnem načrtu proizvodne faze zdravila. »Izjemno pomembno je, da smo dobili soglasje za začetek proizvodnje. To je pomemben mejnik v našem programu razvoja genske nadomestne terapije in dokaz predanosti naše ekipe ter njenega vztrajnega prizadevanja za znanstveno odličnost,« je dejal Damjan Osredkar.

Trije cilji konference

Konferenca, ki je ta konec tedna, ima po besedah Špele Miroševič tri ključne cilje: predstaviti napredek in časovnico razvoja genskega zdravila ter podati informacije za obvladovanje simptomov; sočasno s konferenco bo potekala študija naravne zgodovine bolezni, kjer bo 82 otrok pregledovalo približno 30 članov njihovega medicinskega tima. Tretji cilj pa je organizirati varstvo otrok in otroški festival s pomočjo 80 prostovoljcev, da bodo starši lahko v miru spremljali konferenco.

Špela Miroševič je dejala, da predvidevajo, da bo zdravilo za aplikacijo pripravljeno v prvi polovici prihodnjega leta: »To ne pomeni, da bo takoj dostopno otrokom, temveč bomo takrat lahko začeli klinično študijo. V okviru te bodo izbrani otroci prejeli zdravilo, pri čemer bomo preverjali njegovo varnost in učinkovitost. Preden bo široko dostopno, lahko mine še nekaj let. Otroci ga bodo prejeli neposredno v možgane, pri čemer bo ena sama aplikacija zadostovala za vse življenje.«