Profesorica španščine na Gimnaziji Bežigrad pravi, da je za srednješolskega učitelja ključna odprtost v najširšem pomenu besede. Odprtost do zamisli, mnenj in odgovornosti. Ne le dijakov, ampak tudi učiteljev, ki se morajo, da lahko v vedno hitreje spreminjajočem se svetu pridejo do mladostnikov, prav tako učiti in spoznavati nove stvari. Ob vsem tem poudarja pomen znanja tujih jezikov, ker Googlov prevajalnik nikoli ne bo dovolj.

Z dr. Ano Pavlič smo se srečali po pouku, v učilnici so nas počakali tudi njeni dijaki. Nasmejani so bili vsi, tako učiteljica kot dijaki, kar je za vse, ki imamo vsaj malo stika z mladostniki, lahko precejšnje presenečenje. Sproščenost, ki je vela v majhni skupnosti »hispanistov«, je bila vidna in občutna. Ključno je, da dijaki vidijo, da ima rada svoj poklic, razlaga. »Utopično je misliti, da boš vseh 30 dijakov motiviral, da se bodo vsi z veseljem učili špansko in potem bomo imeli skupaj fiesto. Je pa lažje učiti s sproščenostjo in humorjem. Tudi oni morajo videti, da si rad v razredu. Rada pridem v razred. Mislim, da to začutijo in se tudi oni sprostijo. To ne pomeni, da ni reda in discipline. Če jih vprašate, boste slišali, da sem stroga. V smislu, da imamo začrtan okvir in znotraj tega delamo.«

V razredu poudarja odgovornost. Vsak je odgovoren zase, za svoje delo in dejanja. »Če nekdo zamudi in vstopi v razred, si vsi zaslužimo opravičilo, ker nas je zmotil pri procesu usvajanja in podajanja znanja. Odgovornost je pomembna tudi pri raznih odsotnostih od pouka. Vsak mora poskrbeti zase, se pozanimati, imeti odgovornost do pridobivanja znanja. Da prevzameš odgovornost za to, kar se moraš naučiti in narediti. Ne da pričakuješ servis z vseh strani. Da se zavedaš, da si ti glavni akter, ki nekaj lahko naredi ali pa ne.«

To velja za vse, kar se dogaja v razredu. Pred kratkim so pri razredni uri razpravljali, kaj se jim zdi v razredu pozitivno, negativno in kaj zanimivo. Potem so se osredotočili na negativne reči in se vprašali, ali imajo na to vpliv. »Večina stvari je bila takih, na katere imajo vpliv. Nekateri so, recimo, napisali, da jih moti hrup v razredu, ker drugi klepetajo. Se pravi, da imajo moč kaj spremeniti.« Za vse to je nujen pogovor. »V razredu nas je 30. Smo skupnost, ki mora sobivati. Povem jim, da morda ne bodo najboljši prijatelji, morajo pa vzpostaviti profesionalen, korekten odnos, ki temelji na odgovornosti, sicer bodo štiri leta malo težja. Vse se da. Mogoče pri dijakih še lažje kot pri odraslih.«

Znanje za empatijo

Več kot petnajst let z navdušenjem poučuje španščino, ki je del njenega življenja in nje same. Čeprav imamo danes že precej spodobne spletne prevajalnike, ti vsekakor niso dovolj. Prav zaradi njih pa se je spremenil način poučevanja. »Mogoče ni več toliko potrebe po oblikah, formah, podatkih. Bolj gre za veščine, ki jih dijaki, učenci pridobivajo z učenjem tujega jezika. To se premalokrat poudarja. Pred kratkim sem brala intervju z učiteljico francoščine v ZDA, ki je rekla, da so po njenih izkušnjah, to so pokazale tudi zadnje raziskave, učenci tujih jezikov oziroma ljudje, ki se učijo več tujih jezikov, bolj empatični. Empatični, tolerantni, lažje pridejo do dogovora, kar se mi zdi v današnjem svetu precej pomembno.«

Več kot petnajst let z navdušenjem poučuje španščino, ki je del njenega življenja in nje same. FOTO: Blaž Samec/Delo

Dokaz za navedbe omenjene učiteljice vidi tudi sama v razredu. »Pri večjezičnih vidiš neko mehkobo in odprtost. Minili so časi, ko smo prevajali iz latinščine levo in desno in samo to vadili. Učiš se o jeziku, kulturi v najširšem pomenu besede. Kulturi naroda, običajih, navadah, drugačnosti …« Še več tega so vključili tudi v predlog sprememb učnega načrta. »Da bodo učitelji med dijake širili še kaj drugega kot pravilne in nepravilne glagole. Ker se da.«

Nujna spodbuda države

Zanimanje za španščino je, zato nimajo težav, da se za ta tuji jezik dijaki ne bi odločali. A vendarle si želi resne in prave jezikovne politike države. »Vprašati se moramo, kam želimo iti, kakšne govorce tujih jezikov želimo imeti, kako se želimo s tem pozicionirati v Evropi in svetu. Kakšne državljane si pravzaprav želimo. Tega zdaj nimamo in to se kaže na različnih ravneh. Tudi pri ravneh na maturi.«

Žive naj vsi jeziki, naj živi jezikoslovje

Tuje jezike lahko dijaki na maturi opravljajo na osnovni in višji ravni. Učiteljica opaža, da se jih za višjo raven odloča čedalje manj. Razlogov je več, a posebej opozarja na preračunavanje. »Dijaki vedo, koliko točk potrebujejo za vpis na fakulteto, in to je dovolj. Kar je razumljivo. Zakaj bi opravljal nekaj na višjem nivoju, če ni treba? O prednostih večjezičnosti je bilo povedanega že ogromno, večkrat pa bi morali spregovoriti o tem, zakaj narediti še nekaj več. Višjega nivoja ne opravljaš zato, da boš dobil osem točk. Ampak ker so na višji ravni pomembne druge veščine. Interpretiranje, argumentiranje, sinteze … Tega je na osnovni ravni manj. Na višji ravni bereš literarna dela, gre za poglobljeno branje. Vsi vemo, kako je z bralno pismenostjo in kako dolga oziroma kratka besedila so dijaki sposobni danes osredotočeno prebrati. Vse je povezano. In če ni neke centralne spodbude, je težko.«

Prav preštevanje točk je bilo večkrat izpostavljeno kot nekaj, kar bi bilo treba že davno ukiniti. Mnogi opozarjajo, da matura preveč usmerja izobraževanje v srednjih šolah, a Pavličeva tega občutka nima. Zaveda pa se, da v tretjem in četrtem letniku, ko ocene že štejejo za vpis na fakulteto, postanejo stvari zelo resne. »Včasih sem jim rekla, da bi jim najraje kar prvo uro zaključila vsem pet, potem se pa začnimo učiti špansko. Seveda se to ne sme, ampak takoj jim povem, naj se učijo, da bodo znali, ne zaradi preračunavanja ocen na koncu leta.«

Srčna elita

Zaveda se, da so sicer dijaki pod velikim pritiskom. Ne le visoke, ampak odlične ocene velikokrat pričakujejo tudi starši. »Takim staršem rada citiram kolegico, ki je rekla: 'Jaz tudi vsega ne naredim za pet. Doma kdaj tudi kaj zažgem, ko kuham. Ali kaj zabarvam, ko dam prati perilo.' Ne morete pričakovati od svojega otroka, da bo imel povsod odlično, pet. To ni realno. Redki imajo tako mnogotere talente, da lahko na vseh področjih briljirajo. Seveda je zelo lahko dijakom očitati gonjo za točkami, ampak oni so se le prilagodili sistemu, kakršnega imamo. Mi jih usmerjamo. Družba. Če bi bil sistem drugačen, bi bili tudi oni drugače naravnani. Danes pa je glavna produktivnost – moram to, da bom to. Takšna je danes družba, in ne vem, ali je prav, da to očitamo dijakom.«

Na šoli je sicer zelo zadovoljna, pravi, da gre za delovno okolje, ki lahko učitelju ponudi kar največ. Ali je to vendarle povezano s tem, da pridejo na bežigrajsko gimnazijo dejansko najboljši? Elita? »Kolegom dostikrat rečem, da smo v čudovitem mehurčku, česar se velikokrat ne zavedamo. Imamo fantastične dijake, ki so motivirani, aktivni, vedoželjni in zlasti srčni. To zadnje je pomembno poudariti, ker se mi zdi, da se dostikrat za oznako elitna šola portretira, kot da sem hodijo neki hladni, egocentrični ljudje, pa so nove generacije vsakič znova presenečene, kako je prav nasprotno.«

Tudi zato ostaja v šoli, čeprav mnogi kolegi obupujejo. »Lepo mi je delati z njimi in vsakič znova je lepo priti v razred. Ker so odprti, navdušeni, ambiciozni v najbolj pozitivnem pomenu besede. Ker ti ogromno dajo, te naučijo, ker ti ne pustijo spati v smislu profesionalne rasti. Ker te rinejo, da greš v korak s časom in vsebino. Zato vztrajam v tem poklicu. Ne predstavljam si, da bi počela karkoli drugega.«

Učitelj sem! Učiteljica sem!