»Verjamem v vsakega izmed vas. Ja, tudi v tebe,« so besede učiteljice razrednega pouka velenjske osnovne šole Antona Aškerca, ki jih nameni otrokom v vsakem mesečnem nagovoru, poimenovanem Aškerčeva lučka. Nikoli je ni zanimalo, kako je šlo otroku, preden je prišel v njen razred, pravi namreč, da je vsak zmožen več, kot kaže v določenem trenutku. Včasih za posameznega otroka potrebuje več časa, da odkrije, kakšen način potrebuje za rast, a vztraja, ker verjame v otroke tudi takrat, ko vsi obupajo.

Katja Pristušek je učiteljica okoli trideset let, večinoma je učila peti razred, zdaj je dve leti v četrtem. Zadnja leta jo pri delu najbolj zaznamuje znanje nevrolingvističnega programiranja (NLP), ­coachinga in hipnoze. Pravi, da je NLP kot daljinec, s katerim spremenimo način razmišljanja. »Ko sebe spremenimo, lahko spremenimo tudi druge in jim pomagamo, da ugotovijo, da lahko drugače razmišljajo, da izstopijo iz vloge žrtve in prevzamejo odgovornost za svoje vedenje.« Z otroki ta »daljinec« vzame v roke že prvo uro. Prvi šolski dan je ena izmed deklic dejala, da je zamudila, ker je morala nesti torbo v nadstropje. »Rekla sem ji, da so jo vsi morali nesti. Skratka, iskala je izgovore in igrala vlogo žrtve. Potem smo se o tem primeru pogovarjali. Kaj lahko naredi, da ne bo zamudila, ker torbo bo treba nesti vsak dan. Bo pač treba prej vstati.«

Starše in otroke je nagovorila prvi šolski dan. FOTO: osebni arhiv

Razlaga, da ima pri tovrstnem načinu dela več tehnik. Med drugim uporablja tako imenovana prostorska sidra. V razredu ima tri prostore. Na enega stopi, ko pove nekaj pomembnega, na drugega, ko nekaj razlaga, na tretjega, ko pove nekaj zanimivega. »Ko bom stala na enem od teh prostorov, bo tišina. Že drug drugega dregajo, češ, glej, kje stoji, in takoj utihnejo.« Še eno sidranje je za premagovanje strahu. Otroci stisnejo pest in vanjo zasidrajo dobre občutke moči, samozavesti, poguma pred spraševanji in testi. Strah ne izgine, ampak se zmanjša. Pred vsakim testom otroci zaprejo oči, učiteljica pa jih sprosti z umirjenimi besedami in jim pove, da znajo, zmorejo in imajo dovolj časa. ­Pomaga.

Boljše vedenje

Metode in tehnike, ki se jih je učila pri dr. Aleksandru Šinigoju, so posebej dobrodošle pri preoblikovanju neželenega vedenja. Učila je fanta, ki je zaradi vedenjskih težav pri pouku potreboval asistenco. Hitro je ugotovila, da se odziva ravno nasprotno od tistega, kar od njega pričakujejo. Če mu je rekla, denimo, da nekega stola ne sme obrniti, ga je seveda obrnil. Na podlagi znanj, ki jih je pridobila, je ugotovila, da bo treba z njim drugače komunicirati. »Poklicala sem starše, ali se lahko začnemo z njim drugače pogovarjati. Kaj naj naredijo oni doma, kaj bom jaz delala z njim. Enkrat na teden sva delala pred poukom, izvajala sva določene tehnike za preoblikovanje neželenega vedenja. Posnela sem mu tudi hipnozo, ki ji sama rečem sproščanje ali meditacija. Po treh mesecih je bilo vedenje nepopisno boljše. Osebne asistence ni več potreboval. Še je imel izpade, ampak je bilo vse obvladljivo.«

Učiteljica Katja Pristušek s svojimi četrtošolci FOTO: Blaž Samec/Delo

Učila je tudi fanta, ki do njenega razreda ni delal ničesar. Bil je v šoli in je samo čakal, da bo pouk minil. Iskala je, kaj ga motivira. Štiri mesece se je pogovarjala z njim, na vsako njeno vprašanje pa je le skomignil z rameni. Nič ga ni motiviralo. Ko je po štirih mesecih našla pot do njega, se je odprlo. »Moraš pa vztrajati in iskati. Najlažje je reči, on je težek, nemogoč … Vedno se vprašam, kaj lahko jaz naredim, kaj me lahko nauči tak otrok. ­Nisem žrtev.«

Dobra vprašanja

Ključno je, da je učitelj empatičen. »Otrok ne bo naredil neumnosti brez razloga. S tem bo nekaj pokazal. William Glasser navaja, da neodgovorno vedenje izhaja iz nezadovoljene potrebe po ljubezni, svobodi, moči ali zabavi. Ko ugotoviš, katera potreba pri otroku ni zadovoljena, veš, kaj je narobe.« Pri ugotavljanju so ključna vprašanja, razlaga učiteljica. Kdaj si se počutil močnega? Kdaj si se počutil sprejetega? Kaj narediš takrat, ko si svoboden kot ptička na veji? »To je spet čas, trud, energija.«

So pa vprašanja, tako imenovana dobra vprašanja, ki si jih otroci zastavljajo kar sami. V razredu so obešena na tabli, da jih lahko takoj poiščejo, ko se znajdejo v vlogi žrtve. Takrat vpraša otroka, ali bo jokal, tarnal ali si bo raje zastavil vprašanje. »Pomembno je, da so ta vprašanja vsem na ogled. Ko išče svoje vprašanje, se tja obrne ves razred. Tako dobra vprašanja vsi ponotranjijo. Kako se lahko v določenem trenutku bolje počutim? Kaj lahko naredim? Kaj si želim? Otrok si glede na situacijo oziroma težavo sam izbere vprašanje in si sam odgovori. Če je recimo težava slaba ocena, je vprašanje, kaj lahko naredim, da bo boljša. In odgovor je – moram se učiti.«

Vsako leto otroke nauči vsaj nekaj vaj joge. FOTO: osebni arhiv

Čeprav se veliko pogovarjajo, priznava, da zna biti včasih tudi huda. »Naučiti otrok deljenja in množenja ni problem, težje jih je učiti življenjskih stvari, ki so veliko pomembnejše. Tudi recimo, kako reševati spore.« Za to ima vajo, pri kateri se otroci postavijo v vlogo tistega, ki je drugega prizadel, pa potem v vlogo prizadetega in v vlogo zunanjega opazovalca. »Ko vse doživiš v vseh treh vlogah, naboj popusti.«

Pomembnost učitelja

Vsak mesec pripravi tako imenovano Aškerčevo lučko, objavi jo na šolski spletni strani, pa tudi na youtubu. Otrokom poudarja, naj verjamejo vase, naj se ne primerjajo z drugimi, saj so edinstveni, enkratni in neponovljivi. Pripravlja tudi meditacije, ki jih prav tako deli na youtubu in jih lahko otroci za sproščanje poslušajo doma. Pravi, da je večina staršev nad njenimi metodami navdušena. »Če starši ne sodelujejo, otrok še trikrat bolj potrebuje učitelja. To, česar ne dobi doma, mu moramo nadomestiti mi. To je smisel našega poklica. Kdo bo, če ne mi? Samo mi še ostanemo.«

Z učenci na izletu na Vrhniki FOTO: osebni arhiv

Otrokom želi, da bi tak način dela ponotranjili. Pravi namreč, da si moramo dobra vprašanja vsak dan, vse življenje postavljati, tako kot si moramo vsak dan umiti zobe. Tudi zato si želi, da bi NLP spoznalo čim več učiteljev. »Zdaj asistiram pri dr. Šinigoju in na izo­braževanja pride veliko učiteljev, ki so navdušeni.« Da bi bilo učiteljem lažje, je napisala tudi ABC priročnik učiteljskega poklica. »Verjamem, da se čisto vsak izmed nas trudi po najboljših močeh, hkrati pa verjamem, da smo zmožni biti danes boljši, kot smo bili včeraj. Ampak moramo opustiti prepričanja, ki nam ne koristijo več. Sneti moramo plašnice. Tudi marsikateri učitelj. Iti moramo iz kalupa in začeti razmišljati s svojo glavo.«

Nikoli je ni zanimalo, kakšni so bili njeni učenci, preden jih je dobila. Vsak, ki je prišel k njej, je bil nepopisan list. »Verjamem, da si sposoben bistveno več, kot kažeš v določenem trenutku. Poleg tega sem vztrajna. Če neka komunikacija ne bo delovala, bom našla drugo, tretjo, četrto. Iskala bom poti, da bom prišla do otroka.« Dodaja, da je za učitelja ključno, da je empatičen, iskren, da se veliko smeji, da izhaja iz otroka in ne pozabi, da je bil tudi sam nekoč otrok, zagotovo prav tako tu in tam nagajiv. »Najlažje je delati s pridnimi in delavnimi. S takimi bi znali delati vsi. Največji izziv so tisti, ki te potrebujejo. S tistimi tudi lahko rasteš. To je eden od smislov našega poklica. Da rastemo in ne stagniramo.«

Učitelj sem! Učiteljica sem!