Glasbena učilnica Osnovne šole Vodmat je učilnica, kjer glasba resnično živi. Učiteljica Simona Burkeljca namreč zagovarja, da morajo otroci peti in igrati, poslušati glasbo v živo. Učence vsako leto pelje v tujino, kjer se srečajo s slovenskimi glasbeniki, obiščejo koncerte, tudi opere so redno na programu. Otroci so odprti za klasično glasbo, razlaga. Pomaga pa iskanje primerov v rokovski glasbi, ki je sicer njena najljubša izbira.

Simona Burkeljca pravi, da si želi otrokom glasbo približati tako, da bo ostala z njimi. »Da se ne bodo bali zapeti svojim otrokom, da ko bodo najstniki, jim ne bo težko iti na kakšen dober koncert.« Glasbeno pedagogiko je doštudirala na ljubljanski akademiji za glasbo, a najraje posluša rok. Iz njene učilnice se tako ne slišijo le Bach, Mozart, Beethoven, ampak tudi Guns N' Roses, Rolling Stones, AC/DC … »Fugo spoznavamo prek Metallice in njihove Nothing Else Matters. Imam tudi krasno priredbo, ki jo igramo in tako pridemo do zgradbe fuge in vidimo, da jo tudi Metallica zna. Nato pa seveda Bach, njegova Toccata in fuga je v več filmih, s čimer glasbo učencem še lažje približam. Pri nas je veliko primerjalnega poslušanja. Veliko klasike so namreč sodobni glasbeniki vzeli in ji dali novo preobleko. Ko otroci slišijo še original, večkrat rečejo: 'Saj je original tudi zelo dober.'«

Simona Burkeljca: »Če bom od devetošolcev kar naprej zahtevala, da pojejo Lipa zelenela je, ne bomo daleč prišli. Otrokom prinesem tisto, kar radi pojejo. Zdaj v 4. razredu pojemo nekaj od Bruna Marsa.« FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

V razredu je ogromno glasbil, največ Orffovih, na katera igrajo učenci. Tiste, ki hodijo v glasbeno šolo, povabi, da prinesejo s sabo inštrumente, veliko pojejo. Ne stoji pred tablo in predava o baroku, ampak začnejo kar z igranjem in petjem. »V dobi interneta res ni treba vedeti čisto vsake letnice. Če bodo hoteli vedeti letnico Mozartovega rojstva, je ta le dva klika daleč. Ti podatki niso bistvo, ki ga mora otrok od mojega pouka odnesti. Ko pa zasliši Malo nočno glasbo, želim, da jo prepozna. Da ve, da je to klasicizem. Ko mi rečejo, zakaj morajo poznati skladatelje, jim povem: 'Razumem, da bo mogoče samo eden izmed vas glasbenik ali pa še to ne, ampak morda se boste pa prijavili na Jokerja ali pa na Lepo je biti milijonar. In ko bo zadnje vprašanje za 25.000 evrov, kdo je bil Beethoven, ne boste rekli, da je bil to en pes.' Na enem od kvizov je namreč nekdo to res odgovoril.«

Od teorije …

Sama nikoli ni hodila v nižjo glasbeno šolo. Učil jo je stari oče, ki je bil zborovodja, in ga je spremljala na vse koncerte. Ko se je v Velenju, kjer je živela v otroštvu, odprla glasbena gimnazija, se je tja vpisala. »Prišla sem na sprejemne izpite, nič nisem znala. Vsi so igrali program, jaz pa Balado za Adelino in Pesem ptic trnovk. Tisto, kar me je stari oče naučil. Ampak se je učitelj v glasbeni šoli Ciril Vertačnik zavzel zame, da so me sprejeli. Naredila sem srednjo glasbeno šolo in se vpisala na akademijo za glasbo, ki sem jo tudi uspešno končala. Že takrat sem vedela, da želim učiti v osnovni šoli, pa sem učila tudi v srednji, še vedno imam tudi stik s študenti.«

Simono Burkeljca je za glasbo navdušil stari oče, ki je bil prav tako zborovodja. FOTO: osebni arhiv

Prav zaradi šole svojega starega očeta ima poseben način poučevanja, ki je tudi otrokom blizu. Vesela je, da ima podporo vodstva šole, da dobi otroke že v 4. razredu in jih poučuje do 9. razreda. Mlajši ko so, laže jih je notno opismeniti, razlaga učiteljica. »Spoznamo taktovske načine, note, višaje … Vse utrdimo že v 4. razredu, potem pa ob notah, ki jih imajo, do 9. razreda samo še dodatno utrjujejo. Sprva se igramo, kot mi je kazal tudi stari oče. Taktovski načini so, recimo, zelo težki za 4. razred, gre pravzaprav za ulomke, ki jih pri matematiki malo povohajo šele ob koncu leta, pri glasbi pa naj bi razumeli, kaj je triosminski takt. Zato mi naredimo vlakec, vsak vagonček ima toliko in toliko sedežev. Če je nota predebela, pač ne gre noter. Igramo se.«

Nikoli ne ocenjuje petja učencev. Zakaj bi bil kdo kaznovan, ker nima toliko posluha kot njegov sošolec? »Na ta način otroci samo zasovražijo glasbo. Nikjer sploh ne piše, da bi morali ocenjevati petje ali igranje.« Običajno sploh ne sprašuje, ampak spremlja. »To je tudi zame velik zalogaj, ampak se mi zdi vredno, da otroke spremljam, za vsakega, imam jih 220, imam portfolio, v katerem beležim napredek. Napreduje pa lahko vsak, tudi tisti, ki nima posluha.«

Mnogi pravijo, da otroci nočejo več peti, a v zborih Simone Burkeljce teh težav ni. FOTO: osebni arhiv

… do prakse

Medtem ko veliko učiteljev glasbe tarna, da otroci nočejo peti, ima Simona Burkeljca polne tri razrede izbirnih predmetov, pri urah vsi pojejo, vodi tri zbore, poleg otroškega in mladinskega še učiteljskega. Pravi, da so učitelji in učiteljice krasni pevci, da je zbor zelo dober team building, pa še malo jim nastavi ogledalo, da vidijo, kakšni so kot učenci, ko jo morajo ubogati in ji slediti.

Poučuje že 23 let in ugotavlja, da se otroci niso spremenili, da še vedno radi pojejo in glasbeno ustvarjajo, če le učitelji uporabijo prave pristope. »Če bom od devetošolcev kar naprej zahtevala, da pojejo Lipa zelenela je, ne bomo daleč prišli. Otrokom prinesem tisto, kar radi pojejo. Zdaj v 4. razredu pojemo nekaj od Bruna Marsa, ki jim je všeč, imam luštno slovensko priredbo. In uživajo.«

Vsako leto učence, ki si izberejo enega od treh glasbenih izbirnih predmetov, pelje na ekskurzijo v tujino, kjer se srečajo s slovenskimi glasbeniki ter prisluhnejo koncertom in operam. FOTO: osebni arhiv

Čeprav se trudi upoštevati tudi njihove želje, poudarja, da so otroci zelo odprti tudi za klasično glasbo. Spet pa je ključen pristop. Učence, ki obiskujejo izbirne predmete, vsako leto pelje v tujino, največkrat so obiskali Dunaj, Salzburg, Gradec. Vedno obiščejo glasbeno akademijo, kjer jih sprejmejo slovenski študenti ali profesorji. »Krasno sodelovanje smo imeli z Ireno Grafenauer v Salzburgu. Vedno ko sem napovedala, da pridemo, je delala z nami. Kakšna naša flavtistka je pripravila svoj program, ona je potem preposlušala in delala z njo, mi smo spremljali. Letos smo bili na Dunaju, kjer nas je sprejel bivši učenec naše šole pianist Urban Stanič, sicer asistent na akademiji za glasbo, ki končuje doktorski študij. Za nas je imel recital, z učenko 8. razreda pa sta delala program.«

V tujini si vedno ogledajo tudi operne hiše, letos jih je peljala še na ogled operne predstave Čarobna piščal z marionetami. »Sprva so učenci rekli, ja, a niste mogli izbrati česa drugega. Češ, Mozart, pa še opera. Saj je bila prilagojena, samo 50-minutna, ampak še vedno opera. Potem smo se pripravljali in se pogovarjali, na koncu pa je bila največja težava, kaj bodo oblekli. Na avtobus so nesli toliko prtljage, kot da gremo za teden dni. Vsi so prišli v večernih oblekah, fantje so se uredili in uživali. Na koncu sem jih vprašala, kaj zdaj. Je res tako zanič klasična glasba? Seveda ne. Rada tudi vsaj en kulturni dan ponudim koncert v Cankarjevem domu, filharmoniji ali operi. Imamo kakovostne programe, zelo se potrudijo, sploh Glasbena mladina Slovenije.«

Pevski tabor je lahko tudi plesni in športni. FOTO: osebni arhiv

Nekaj več

Najboljše pripravlja tudi za Slovensko glasbeno olimpijado, kjer tekmujejo učenci od 7. do 9. razreda. »Gre za eno redkih tekmovanj, ki vključujejo tudi njihovo ustvarjalnost, ker morajo tekmovalci spisati lastno skladbo. Najprej izvedemo šolsko tekmovanje, lani se je prijavilo sedem učenk in dva učenca, ker na olimpijado gre lahko iz šole le eden. Tam najprej pišejo pisni del iz glasbene teorije in zgodovine, zapeti morajo eno pesem in oddati svojo skladbo.«

A njen glavni cilj ostaja, da se pri njenih urah vsi dobro počutijo. Glasba je tudi terapevtska, kar sama opaža pri otrocih, ki imajo težave, od čustveno-vedenjskih do težav na učnem področju. »Glasba je zanje predmet, pri katerem se lahko sprostijo, niso v krču, kdo jih bo spet kaj vprašal. Tu niso pod stresom. Vsaj tako jaz poučujem. Moj cilj je, da otrokom približam glasbo, hkrati pa da nekaj odnesejo. Dobra povratna informacija so nacionalna preverjanja znanja (NPZ). Čeprav nimam groznih testov, spraševanja in ne vem kakšnih predavanj, jim ob koncu 9. razreda vedno dam pisati NPZ in vedno dobro odpišejo.«

Učitelj sem! Učiteljica sem!