Po veljavnem vladnem semaforju naj bi se študenti v predavalnice vračali v rumeni fazi, torej ko bi bilo tedensko povprečje okužb nižje od 600 in manj kot 500 hospitaliziranih. Študenti so vse bolj obupani. Večina je aktivno pomagala pri spopadanju z epidemijo, zdaj pa ne vidijo več smisla in so vse bolj apatični. Na njihove težave opozarjajo tudi zdravstveni delavci in profesorji.

Po raziskavi NIJZ, ki so jo opravili med novembrom in januarjem, je skoraj 90 odstotkov od skoraj 500 vprašanih študentov odgovorilo, da pri sebi opažajo motnje razpoloženja, skoraj četrtina pa celo samomorilno vedenje. Polovica vprašanih poroča, da potrebuje psihološko pomoč, vendar je večina ni iskala.



Predavatelj ene od ljubljanskih družboslovnih fakultet je dejal, da če so bili prej od jutra do večera na fakulteti, so zdaj na zoomu. »Utrujeni so, brezvoljni, obupani, depresivni, imajo težave. Prilagajamo se tako, da začnemo 15 minut pozneje in 15 minut prej končamo, imamo vmes dva odmora, a kljub temu opažamo, da je koncentracija slaba. Ugašajo računalnike, ne sodelujejo,« je povedal. Vodstvo fakultete jim je dalo navodila, da morajo izvedbene načrte in način dela prilagoditi, a vsebine morajo ostati na enaki ravni, razlaga predavatelj: »Večjega zaostanka pri vsebini ne bo. Obdelali bomo dve tretjini ali tri četrtine snovi, v medčloveških odnosih pa bo zaostanek velik. Zdi se, kot da so v tej epidemiji povsem pozabljena generacija. Še posebno težko je za študente Erasmusa, ki so bili po več mesecev sami v tuji državi, niso se smeli družiti in nekateri so v velikih stiskah.«

Stiske na vratih kliničnih psihologov

Klinična psihologinja v ZD Maribor Ana Jerman enkrat na teden dela s študenti. Opaža povečanje vseh anksioznih motenj, tudi pri študentih, ki se prej s tesnobami in strahovi niso spopadali: »Tesnobe pogosto spremlja veliko psihosomatskih težav, kot so tiščanje v prsih, napetost, težave z dihanjem, velik je porast težav s spanjem. Dnevni ritem in rutina sta se porušila. Predavanja na daljavo so pogosto razporejena čez ves dan, zato imajo manj prostega časa in so večinoma le doma. Opažamo več razpoloženjskih motenj v smislu depresivnosti, nihanja razpoloženja, otopelosti, apatičnosti, niti stvari, ki so se jim prej zdele zanimive, se jim zdaj ne da več početi. V velikih stiskah so študenti, ki prihajajo iz neugodnih družinskih okolij. Prej so se lahko umaknili v študentski dom, lažje so se tudi finančno osamosvajali s študentskim delom, zdaj te možnosti nimajo.«



Za študentko mariborske filozofske fakultete je težka zima: »Prej nikoli nisem imela psihičnih težav, doma imam dobre razmere, pa sem imela pozimi hudo anksioznost. Kar jokala sem, nisem mogla niti vstati iz postelje. Oporo sem našla v sklopu naše svetovalnice na fakulteti. Novembra sem iskala pomoč v zdravstvenem sistemu, ampak me še do zdaj niso poklicali. Več kot pol ure ne morem slediti niti predavanju niti vajam. Odplavam in me ni.« Z njenimi kolegi s fakultete smo v spletnem pogovoru odkrivali različne težave študentov vseh študijskih smeri in vseh letnikov.
 

»Pomoč« v drogah

Da študij na daljavo ni lahek, pravi tudi Uroš: »Po teh predavanjih si tako izčrpan, da nimaš nobenega interesa, da bi se družil. Postopno postajaš izoliran in ne iščeš več pomoči. Zatekali smo se v delo, ker smo hoteli pozornost preusmeriti od realnosti, epidemije. Ampak zdaj smo kolektivno izgoreli. Opažamo, da se je pri študentih povečala zloraba substanc.« Vanja dodaja: »Misel, da bo bolje, nas je motivirala, ampak zdaj te razmere trajajo že predolgo.« Dodaja, da občutek, da so od vseh pozabljeni, najbolj boli. »Dobili smo dvakrat po 150 evrov, kar je več študentov razumelo kot slabo potezo in ne kot pozitivno, ker se nam je dala neka miloščina, s katero si je država umila roke,« pravi.



Urško, ki v tem semestru zaključuje študij psihologije, skrbi, kako dobro bodo pripravljeni za trg dela: »Tristo ur prakse moramo imeti, od tega 80 ur v šolah. Tudi če bi dobil prakso, bi bila na daljavo. Tako bi v pripravništvu lahko delal v šoli kot profesor brez enega samega nastopa pred razredom. Še težje je prakso dobiti v zdravstvenih domovih.« Urška ima ta semester na urniku le prakso in tudi če se jutri fakultete odprejo, je njenega druženja na fakulteti konec. Prvi letniki so imeli brucovanje na spletu, drugi letniki so imeli skupaj en semester in dva tedna študijskega življenja, pravi Petja: »Zamujamo veliko lepih stvari, manjka nam študentsko življenje in druženje. Razmišljamo le o tem, kako bi se vrnili.«
 

Odzivi

V obeh največjih univerzah se zavedajo težav študentov. Iz Univerze v Ljubljani so sporočili, da se je število obiskov v Psihosocialni svetovalnici, ki deluje za vse študente in zaposlene, povečalo za 150 odstotkov. Dodali so, da so v tem času nastale še druge skupine, predvsem pomagajo študenti psihologije. Enako velja za Univerzo v Mariboru, od koder odgovarjajo, da študente sproti obveščajo tudi o možnostih psihološke podpore NIJZ.



Vlado je ljubljanski rektor prof. dr. Igor Papič sredi decembra javno opozoril, da se mora študijski proces nadaljevati prej, takrat je bilo predvideno sproščanje šele v zeleni fazi. Dosegli so, da so bile v rdeči fazi sproščene laboratorijske, klinične in kabinetne vaje, v oranžni fazi pa seminarji in izpiti do deset oseb. Situacija ni enaka za vse študente, ker so se fakultete različno odločale glede izvedbe vaj v živo. V Mladinskem svetu Slovenije težave pri izvedbi vaj v živo razumejo, pravi predsednik Miha Zupančič: »Študenti iz oddaljenih krajev bi imeli težave z bivanjem v visokošolskih središčih tako zaradi zaprtih študentskih domov kot tudi zaradi upada študentskega dela, zato si večina ne more privoščiti bivanja v univerzitetnih mestih. Želim si, da bi se visokošolsko izobraževanje obravnavalo prioritetno. Študenti in mladi so namreč skupina, ki je bila med epidemijo in pri sprejemanju paketov ukrepov največkrat prezrta.«