Zapiranje domov je še bolj poudarilo socialne razlike

S katerimi stiskami vse so se v epidemiji covida, ko so bili študentski domovi razen za redke izjeme, ki jih je dovoljeval vladni odlok, zaprti, smo se pogovarjali s Patrikom Čelikom, predsednikom Študentskega sveta stanovalcev v Študentskem domu v Ljubljani. Kot pravi, je epidemija nekaterim prinesla težave pri opravljanju študija, druge je spravila v epidemiološke dvome, tretjim pa povzročila čisto bivanjske, finančne stiske.

Kako se je življenje študentom zaradi izselitve iz študentskih domov obrnilo na glavo? 

Številni študentje doma nimajo ustrezne internetne povezave za normalno udeleževanje spletnih predavanj. Ta težava je prišla do izraza zlasti v izpitnem obdobju, kjer je ocenjevanje potekalo prek spleta. Če doma ne moreš zagotoviti ustrezne internetne povezave, izpita preprosto ne moreš opravljati. Nekateri študentje so se na študentski dom zanašali tudi za zagotavljanje mirnega študijskega okolja, ki ga doma nimajo – težko se je, denimo, produktivno učiti ob treh ali štirih šoloobveznih bratih in sestrah, pri tem pa se ne moreš umakniti v knjižnico.

Marsikateri študent tudi zatrjuje, da se v študentskem domu počuti varnejšega in manj epidemiološko ogroženega. To so študentje, katerih starši delajo v zdravstvu ali neposredno s covid pacienti. Seznanjeni smo s kar nekaj primeri, ko se je študent v kratkem času po odhodu domov od družinskega člana okužil. Obratna zgodba je pri študentih, ki si doma stanovanje delijo s starimi starši ali nasploh z rizičnimi osebami. Ti so tudi glasno in jasno izražali željo, da z odhodom domov ne želijo ogroziti bližnjih – a tudi zanje ni bilo posluha.

Nemalo študentov se je soočilo tudi s finančnimi stiskami, pravite.

Veliko študentov, sploh zaključni letniki, že aktivno opravlja delo pri potencialnem zaposlovalcu ali nabirajo delovne izkušnje v svoji stroki. Ti imajo trenutno tri izbire, nobena od njih ni atraktivna. Lahko dela ne opravljajo, odgovarja, in s tem izgubijo tako prihodek kot tudi možnost nabiranja delovnih izkušenj in s tem uspešen prehod na trg delovne sile. Lahko se odločijo, da delo opravljajo in se na delovno mesto vsakodnevno vozijo in s tem prehajajo regijske meje. Strošek vsakodnevne vožnje je bistveno večji kot strošek študentske sobe, a to ni poglavitna težava – večina študentov nima osebnega prevoznega sredstva in mora posledično za prihod na delo uporabljati javni prevoz ali druge alternativne načine. Obe omenjeni opciji študentu povzročita več stikov, kot pa če bi ostal v študentski sobi.

Zadnja opcija je, da delo opravljajo in nelegalno bivajo v študentskem domu in s tem zavedno kršijo odlok države. Na žalost je slednjih veliko, saj ocenjujejo, da prvi dve opciji zanje preprosto nista izvedljivi. Naj izpostavim doktorske študente in mlade raziskovalce. Ti so običajno zavezani, da svoje raziskave opravijo v določenem časovnem okvirju, sicer morajo vrniti stroške študija. Ti študentje morajo od začetka epidemije vseeno opravljati raziskovalno delo, saj druge izbire ni. Laboratorijskih raziskav običajno tudi ne moremo kar ustaviti oziroma dati »na pavzo«. Ti študentje so že od samega začetka postavljeni pred gornjo izbiro.

Torej so se razlike v populaciji še poglobile?  

Zaradi dejstva, da se je študentsko bivanje obravnavalo zgolj kot podaljšek študija, in ne celostno, smo študente študentskih domov v tej epidemiji v primerjavi s študenti, ki bivajo doma ali pri zasebnih ponudnikih nastanitev, še posebej oškodovali. To je predvsem skrb vzbujajoče zaradi dejstva, da v študentskih domovih primarno bivajo študentje iz socialno manj privilegiranih družin. Efektivno je torej zapiranje domov povečalo razlike med bolj in manj privilegiranimi, kar pa zagotovo ne more biti v interesu zdrave družbe in je pravzaprav v nasprotju s smotrom obstoja študentskih domov – to je zagotavljanje bivanja manj privilegiranim in s tem zagotavljanje enakih možnosti.

Kako pa je bilo s tujimi študenti, ki so v času lockdowna želeli domov?  

Tuji študentje so bili po vladnem odloku ena od treh izjem, ki so lahko ostale v domovih. Če pa so v času krize, denimo za praznike, odšli domov, se niso smeli vrniti, ne glede na študijske obveznosti, ki jih še imajo v Sloveniji. Zaradi tega jih je večina ostala v domovih, dokler niso končali študijske izmenjave.