Slovenska realnost: stranke in politika kot »lobistične tramvaj postaje«

Sredi tedna je odjeknila vest, da stranke, ki so nekoč sestavljale vladajočo koalicijo, zbrane okrog Marjana Šarca, to so LMŠ, SD, Levica in SAB, v »preformatirani« obliki najavljajo predvolilno zavezništvo. V njem, kot pravi Ali Žerdin, ni SMC in tudi ne vemo, kaj bo z Desusom.
 
»Vrag je v podrobnostih, ki jih midva ne poznava, a gre za najavo novega političnega bloka, ki se je nekaj časa imenoval Koalicija ustavnega loka. Oznaka je nato malce zbledela, zdaj pa se spet pojavlja. Kaj naj bi to pomenilo?« je Žerdin spodbudil Janeza Markeša.
 
Združeno desnico pooseblja Janez Janša, ki »simbolizira staro partijo, preobraženo v nova nacionalistična oblačila«, odgovarja Markeš. In »če hočejo nevtralizirati njegovo prvo mesto«, je po Markešu treba »skrpati blok, ki bo konkuriral v podobi nekega novega Demosa«.
 

Antijanšizem kot nesrečna kategorija

Sredica druščine okrog »kratice KUL« je enkrat že razpadla zaradi programskih razlik, je spomnil Markeš. Antijanšizem v politikumu slovenske države je po njegovem nesrečna kategorija: »Če smo skeptični že pri najavi takšne tvorbe, bomo tudi takrat, ko bodo podpisana programska načela. Ker v slovenski politiki, žalostno, podpisana beseda velja bore malo.«
 

Lakmusov papir

Po sklepni ugotovitvi sta se komentatorja vrnila v januar 2020, v čas ukinitve Šarčeve koalicije. Žerdin je spomnil: »V vzdihljajih te koalicije je bila na mizi pobuda o ukinitvi dodatnega zdravstvenega zavarovanja, celotno vsoto pa bi dobila zdravstvena zavarovalnica.« Glasovanje o ukinitvi je bilo zanj pomenljivo: »Za ukinitev so bile pobudnica Levica, LMŠ in SD. SMC in Desus ter deloma tudi SAB so zavrnile predlog.« Po Markešu to pomeni, da se pri nas kopja lomijo na javnem zdravstvu oziroma na vsem, kar je javnega, »združbo, ki ima klansko-mafijske značilnosti« in lobije, povezane z njo, pa je poimenoval za »lakmusov papir«: »Tisti, ki so zmožni te nezdrave in demokratično neprimerne zdruščine razbiti, so vredni glasov pravih demokratov, ki se deklarirajo, da so za javno zdravstvo. Vsi drugi so le modifikacija istega problema.«

Dimniki in Poklukarji

 
Lobisti in zdravstveni prekupčevalci, kot je Božo Dimnik, so v Sloveniji očitno večni, ugotavlja Markeš. Lahko pa se spremeni odnos do njih in do zavarovalnic. »Janez Poklukar (minister za zdravje, o. p.) je le eden od tistih, ki to logiko poglabljajo – na slabše,« zaključi Markeš.
 
So predvolilne zaveze, vezane na zdravstveni resor, torej lahko temeljni kamen vsake bodoče slovenske politike? »Zdravstveni resor je paradigmatičen, tudi privatizacija zdravstva je zadnja velika privatizacija, preden Slovenija klecne v čisti neoliberalizem, medtem ko je šolstvo tako rekoč že privatizirano,« meni Markeš. Imamo najbolj kakovostne raziskovalce, ki ne pridejo do projektov in do služb, tačas ko se »neke trivialne smeri valjajo v denarju«, pojasni.
 
Ključ je v tem, da se dobički, generirani v zdravstvu, vračajo v javno zdravstvo, je prepričan Markeš, medtem ko za Žerdina drugi del ključa predstavljajo koncesije v zasebnem zdravstvu in državno – javno zdravstvo. »Zavodi v svojem poslanstvu nimajo ustvarjanja dobička, zdravstvene ustanove, registrirane kot d. o. o., pa so namenjene točno temu,« pravi Žerdin.


 
In tako bi moralo biti tudi v politiki, odgovarja Markeš: »Stranke in politike bi morale biti kot zavodi – v interesu javnosti in dobičke vračati v državo, ne pa da so lobistične tramvaj postaje, v katerih se kujejo dobički za določen politični oziroma finančni interes.« Nezaupanje v slovensko politiko in predhodno tudi v predporočno pogodbo KUL izvira prav iz slabih izkušenj. Markeš sicer še najbolj verjame Levici, a se vprašuje, koliko je operativna na drugih segmentih.
 
Levica je s tem, ko je vnaprej odrekla podporo Šarčevi vladajoči koaliciji, za Žerdina odprla vrata za neko novo zgodovinsko obdobje, ki je »posledica pomanjkanja političnega realizma Levice«.
 
Če bi koalicija Šarec–Levica držala čvrsto linijo in bi v šahu držala SAB in SD z njunima neoliberalizmoma, pri čemer bi bilo težišče pomaknjeno k prvima dvema, pravi Markeš, bi bilo to videti kot zasidranost socialne države. A doslej politiki to še ni uspelo.

Mladina, ki je politiki »zmešala štrene«

V zadnjem letu je nekaj upanja v slovenski prostor prinesla mladina, zbrana okrog Inštituta 8. marec, in politiki dobro »zmešala štrene«. Kapital je doslej v Sloveniji diktiral vse – do okolja in vode –, pravi Markeš, odslej pa bo treba upoštevati tudi civilno družbo, ki ni interes kapitala.
 
Pomemben del volilnega telesa ta hip nima svoje »politične reprezentiranosti«, dodaja Žerdin. Gre za nestrankarsko pobudo proti privatizaciji rečnih in morskih bregov. A kot je spomnil Markeš, je Nika Kovač, ena od pobudnic, izjavila, da »ji na misel ne pride, da bi šla v politiko tako, da bi morala na koncu pristati v zlitju bodisi leve bodisi desne koalicije«.
 
Civilna družba ne pristaja na »stare sile in na strice iz ozadja«. »Janez Janša stricev iz ozadja ni ukinil, ampak je med njimi prevzel vodstvo,« pravi Markeš, ki ocenjuje, da predporočna pogodba KUL ne more mimo kriterija, kaj je prav in kaj je narobe, saj bi se ji sicer lahko zgodilo ljudstvo.
 
Tudi te volitve bodo zaznamovane s protijanševstvom, napoveduje Markeš. Po njegovem nas čaka še ena »zgodba o mlaki, v kateri se da ribariti v kalnem, kar je posebnost slovenskega zaledja, ki se vedno znova prerine v ospredje«.