Sodnih izvedencev je vsaj pol premalo

V Sloveniji je le 26 sodnih izvedencev za klinično psihologijo, od tega zgolj 16 za vprašanja starševstva in skrbništva. Čeprav je problematika, zaradi katere se postopki, v katere so vpleteni otroci, lahko razvlečejo čez vsako razumno mejo, pereča že desetletja in se je z njo ukvarjalo veliko ministrov in služb, ni videti, da bi v bližnji prihodnosti lahko pričakovali izboljšanje. Da so vzroki večplastni, so ugotavljali tudi udeleženci včerajšnje okrogle mize Slovenske tiskovne agencije in Zbornice kliničnih psihologov Slovenije.

Samo na ljubljanskem oddelku za družinsko sodstvo je trenutno v izdelavi 69 izvedenskih mnenj. Za to, da se pravdni in nepravdni postopki ne bi časovno podaljševali, bi potrebovali še najmanj enkrat toliko izvedencev, kot jih je zdaj.



Glavni izvor pomanjkljive mreže kliničnih psihologov, ki jih je v državi 120 – šele s 400 novimi bi se približali evropskemu povprečju – je način financiranja specializacije. »Psiholog se mora po končanem študiju najprej zaposliti v zdravstvenem sistemu, torej mu mora delodajalec plačati specializacijo, ki je enaka kot pri zdravnikih. To pomeni, da specializanta štiri leta ni v matični instituciji, ki to plačuje, ampak kroži po različnih ustanovah v zdravstvenem sistemu,« je opisala dr. Sana Čoderl Dobnik, predsednica Zbornice kliničnih psihologov. Želijo, da bi se njihove specializacije financirane enako, kot se pri zdravnikih, in da ne bi bili prepuščeni na milost in nemilost posameznega direktorja zdravstvenega zavoda. V leta 2018 sprejeti resoluciji o duševnem zdravju je sicer predvidena ureditev specializacij, ki bi v treh letih pomenila 90 specializantov, a je vse ostalo pri besedah na papirju.

»Položaj je absurden, da študij psihologije organizirajo tri filozofske fakultete, študij klinične psihologije pa poteka v zdravstvu. V tujini obstajajo fakultete za psihologijo, specializacija iz klinične psihologije pa je nadgradnja osnovnega študija,« navede še en vidik dr. Polona Matjan Štuhec, predsednica komisije za etiko pri zbornici. Po njenih besedah klinični psihologi, ki se v evropskih državah ukvarjajo z izvedenstvom, to počnejo pol delovnega časa, pol pa delajo kot strokovnjaki, da ne izgubijo stika s stroko. Pri nas je izvedenstvo dopolnilo ob redni službi.

»V zadnjih letih so vse hujši pritiski na nas, pri čemer smo povsem nezaščiteni,« je še enega od razlogov za to, da se marsikateri kolega odreče izvedenskemu delu, navedla dr. Bernarda Dobnik Renko. »Že brez tega smo zelo obremenjeni z občutkom odgovornosti za svoja mnenja. Zavedamo se, da z njimi lahko močno posežemo v življenje ljudi in družin.«

Vsaj ena stranka je vedno razočarana nad mnenjem, kljub temu pa so nekateri odzivi težko razumljivi, dodaja dr. Tristan Rigler: »Odkar opravljam delo sodnega izvedenca, sem doživel neposredne grožnje s smrtjo, nadme so poslali interni in eksterni nadzor, dobil sem grožnjo z odpustom z delovnega mesta, prijavili so me zbornici, ministrstvom za zdravje in pravosodje, strokovnemu svetu. Nenehno sem izpostavljen žaljenjem, na forumih ali kar neposredno v sodni dvorani, kjer raven komunikacije ni taka, kakršno vidimo v ameriških filmih. Po vseh teh letih me lahko še vedno preseneti, kako nizko lahko gremo.«

V že tako nezavidljivem položaju pa je pred leti splošno in strokovno javnost vznemirilo Poročilo o kakovosti psiholoških izvedenskih mnenj dr. Igorja Areha s fakultete za varnostne vede. V tej primerjalni študiji izvedencem očita, da ne upoštevajo smernic, kvazi znanstvene pristope, da so mnenja slabo premišljena in subjektivna. Pri zbornici kliničnih psihologov so se odzvali, da je raziskava etično in metodološko sporna (opravljena je na zelo majhnem vzorcu), pristranska, da je senzacionalistično predstavljena in da je naredila strokovno škodo. A razprave med njimi tudi na včerajšnji konferenci ni bilo, saj jo je Areh, z besedami, da gre za zažiganje žvižgačev na grmadi, zapustil.