Neomejen dostop | že od 9,99€
Danes so se na pokopališču v Piranu, natanko ob 11. uri, poslovili od enfant teribbla, kot so Vincija Vogua Anžlovarja opredelili njegovi najbližji. V oznanilu pred slovesom so dodali, da gre za dan praznovanja režiserjevega življenja, zato naj bo obarvan v belo. In so prišli. V močni burji. V belem. Vincijevi prijatelji. Ki so ga imeli radi. In on njih.
To je v svojem govoru potrdila tudi Ksenija Benedetti. Spremljal jo Boris Cavazza, ki je nastopil v Vincijevem celovečercu Dedek gre na jug, kot tudi Zala Djurić, ki je na pogrebu zapela. Vincijev pes pa ni nehal lajati, kot da je v slovo zapel svojemu gospodarju tja v veter tudi on. Med zbranimi, ki so se prišli na jug posloviti, poleg njegove družine, niso manjkali znani obrazi iz režiserjevega dokumentarca Selfie brez retuše, med njimi pravnik Lado Hribar, kreativec Jernej Repovš, režiser Peter Bratuša, igralec Bojan Emeršič, fotograf Igor Andjelić in številni drugi.
Zaključni del oziroma wrap party, kot v filmskem žargonu radi rečejo ob zadnjem posnetem kadru, se je nadaljeval v piranskem Caffe teatru. Tam je bil odprt mikrofon za vse, ki so želeli delili svoje misli o Vinciju ali kakšno anekdoto. Žur je namenjen samo za »nešalabajzerje« so še dopisali Vincijevi svojci, odklonili sveče in cvetje ter prijazno povabili k doniranju v sklad za »njegove fante«.
Po smrti znanega slovenskega filmskega ustvarjalca, režiserja prvega celovečernega filma v samostojni državi Babica gre na jug (1991), so se vse od nedelje vrstili številni izrazi slovesa. Poklonili so se mu kolegi, znanci, ljubitelji filma in tudi predstavniki države.
Bojan Emeršič, ki je še kot mlad igralec spremljal babico na jug, je za STA povedal, da so film snemali v popolnoma drugih časih, ko so se hkrati že začele vojne na območju nekdanje Jugoslavije. Je pa to bil projekt, ki je imel značilen Anžlovarjev podpis, je dejal Emeršič in režiserja označil za enega največjih romantikov, kar jih je poznal oz. z njimi sodeloval.
»To je bil poseben film in takšno je bilo tudi vzdušje, ogromno entuziazma, ogromno lepega se je zgodilo med snemanjem,« se je spomnil Emeršič in dodal, da je bil Anžlovar kot režiser neverjetno odprt. »Z njim si lahko imel najlepši ali pa najslabši odnos,« je še povedal in dodal, da mu je »zelo težko, ker Vincija ni več«. »Bil mi je zelo drag človek in ga bom izredno pogrešal.«
Anžlovar se je z vsem svojim čustvenim temperamentom vedno boril za svoj prav. K temu sodita tudi klofuti nekdanjemu ministru za kulturo Sergiju Pelhanu, kjer je po Emeršičevih besedah šlo predvsem za simbolično stvar, saj ga dejansko ni želel poškodovati ali udariti. Zdi se mu tudi, da Anžlovar ni znal ali ni hotel ali ni maral živeti v vsakdanjosti in je zmeraj rad bežal v zgodbe in posebne imidže, ki si jih je izmišljal, da je lahko deloval.
Vse to je v kratki objavi na facebooku izrazila tudi režiserjeva hčerka Rosa Lux: »Težil je za popi.... in ljubil je za popi.... V miru je, končno.«
Med drugimi se mu je poklonila tudi znana televizijska voditeljica Miša Molk: »Še na en objem sem čakala, prepričana, da se še enkrat skupaj že komu ali čemu nareživa. Na tisti objem sem čakala po projekciji digitalizirane Babice, ki gre na jug. Ti si odšel prej. V vesolje.«
Jernej Repovš, legenda slovenskega oglaševanja in dolgoletni Vincijev prijatelj, ki je nastopil tudi v filmu Selfie brez retuše, se mu je na facebooku poklonil s tenkočutno pesmijo, ki pravzaprav zajame režiserjevo vihravo življenje. Povzemamo jo v celoti, v decembrskem vetru, ki vrtinči spomine mnogih, ki so imeli priložnost prijateljevati, sodelovati ali pa morda nastaviti lice Vinciju Voguu Anžlovarju.
VETER
Hommage à Vinci Vogue Anžlovar
To kar je, je kot veter,
veter prej, zdaj in potem,
veter v vseh oblikah.
Lahko tiho boža obraze rastlin, živali, kamenja,
ljudi.
Piha lahko v lase vrb žalujk
in lase dobrih ljudi.
Lahko tudi buči v votline dreves
in rjove čez vrhove vršacev.
Ko je hudo jezen, veter,
v tornadu vrtinči in uničuje hiše, drevesa,
nosi smrt živemu.
Vinci Vogue Anžlovar je
v vetru v vseh oblikah.
Bil je otrok, ki kleči na zrnih koruze,
v kotu sobe kaznovan in pretepen
zato, ker je, in so hoteli, da ni.
Prebija se skozi življenje v
ljubečem vetru in v viharjih.
Bere, veliko bere, piše, režira, montira,
piše glasbo, se uči slikarstva.
Podre ga veter. Mnogokrat.
Ko bi moral biti odlikovan, ga srečam, taksista v taksiju,
moj bog, taksist s kravato.
Domovanje si je ustvaril v gozdovih
nad Višnjo Goro. S kokošnjakom, mačko, psom in kozami.
Vinci je imel vse rad; tudi živali in kamenje in les.
Kot Jožef tesar si je iz lesa in starega kozolca
zbil hišo, v kateri je živel do zdaj.
Iz ostankov lesa si je ukrojil v bližini hišico,
če bi se morda dalo živeti od turizma.
V enem od viharjev s točo so mu odstrigli šop las,
da bi analizirali, če je sposoben biti oče
svojemu sinu ob nedeljah.
Ob tem ponižanju sem ga prvič videl jokati.
Spet nova nevihta s strelami. Niso ga
hoteli niti za vratarja na televiziji.
Vinci je moj prijatelj. Med največjimi.
Skupaj sva modrovala o vetrovih, o njihovi
moči in razdejanjih. Razsojala sva o tibetanskih zapisih,
o simboliki likovnih podob,
o zagatah v teoriji kvantnih strun,
o sporočilnosti idej, ki sva jih premlevala.
Tik pred koncem mi je poslal scenarij za
film/nadaljevanko o Jalnovih Bobrih,
ljubljanskih mostiščarjih, ki bi jih želel posneti
na Finskem.
In želel je posneti Krst pri Savici.
Ni mogel več.
Veter je potihnil. Zaspal je. Zdaj sanja.
Joj, kako bi rad, da bi skupaj sanjala.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji