Vinci, adieu

Going South (iti na jug) v angleščini pravzaprav pomeni, da greš v maloro. Vincijeva babica pa je šla na jug v neponovljivo dogodivščino. Kot je bil tudi sam režiser.

Spoznala sem ga na začetku devetdesetih, ko je bil še Tomaž in je z njim – bil je nekaj let starejši od nas – hodila moja sošolka Mojca. Parkrat jo je z motorjem, pardon, harleyjem, pripeljal pred oblikovno šolo na Križevniški ulici, kjer smo med odmori postopali, jedli sendviče, vse sorte razglabljali, se opazovali in veliko šalili. Med nami je bila tudi sedanja prva dama ZDA, takrat še Melanija Knavs. Ampak to je druga zgodba.

Ko je bil že Vinci Vogue, sem ga skoraj vsak dan srečevala v avtorski agenciji pri Viba filmu, legendarnega pravnika Lada Hribarja (nastopa tudi v Vincijevem filmu Selfie brez retuše), s katerim sta sodelovala in prijateljevala. S kompanjonko Saško sva tam delali, hodili na SDK in po pošto ter pomagali pošiljati kuverte tudi za Društvo filmskih ustvarjalcev. Vinci je v pisarno, ki je bila del prostorov cerkve sv. Jožefa na Ulici talcev, vedno prihajal nasmejan. Odbito oblečen, z rinko v ušesu in odločnega koraka s kavbojskimi škornji. Radi smo poslušali njegove prigode, tudi tisto o ministrovi klofuti. Ko sem pomagala pri pripravah na njegov film Gipsy Eyes, me je parkrat poslal po cigarilose in vsakič prijazno primaknil drobiž zraven, za sladoled.

Njegovo babico sem gledala večkrat, tudi zaradi prijatelja Aljoše Rebolja, ki imenitno igra v tem prvem celovečercu po osamosvojitvi. Več kot 33 let je minilo od začetne klape, kot bi mignil. Precejšnja otožnost vlada ob odhodu tega čisto posebnega režiserja, ki mu življenje ni bilo preveč naklonjeno. On pa je bil ljudem, ki jih je vzel za svoje, zelo.

Vinci, adieu, kot je v filmu rekla babica Majolka Šuklje, ki je pobegnila iz doma. Na jug.