Neomejen dostop | že od 9,99€
Slovenija žaluje za Vincijem Vogueom Anžlovarjem, režiserjem, scenaristom, glasbenikom in vsestranskim umetnikom, ki je umrl danes, v 62. letu starosti. Rojen leta 1963, oktobrskega torka kot Tomaž Anžlovar, je pustil globoko sled v slovenski kinematografiji in kulturi. Bil je režiser prvega slovenskega celovečernega filma v samostojni Sloveniji Babica gre na jug (1991), ki je doživel izjemen uspeh in osvojil nagrado za scenarij na mednarodnem natečaju na Japonskem.
V svoji bogati karieri je Anžlovar režiral šest celovečernih filmov, med katerimi so izstopali Gypsy Eyes, Poker, Vampir z Gorjancev in Dedek gre na jug, slednji pa je bil nagrajen z zlato rolo. Poleg filmov je ustvarjal tudi dokumentarce, televizijske serije, več kot 200 reklam, glasbene videospote in gledališke predstave. Preizkusil se je kot scenarist, skladatelj, montažer, igralec in celo kot kreativni direktor oglaševalske agencije.
Anžlovarjevo življenje je bilo tako razgibano kot njegovo delo. V mladosti je opravljal najrazličnejša dela – od kurirja v banki do tihotapljenja preprog in poziranja na Akademiji za likovno umetnost. Sodeloval je z glasbeniki, ustanovil bend Markus 5 in pisal glasbo za številne projekte. Njegova filmska ustvarjalnost je bila pogosto prepletena z avtobiografskimi elementi, kar je izpostavil tudi sam: »Vsi moji filmi so avtobiografski, če ne dobesedno, pa po načinu razmišljanja in vprašanjih, ki si jih postavljam,« je nekoč dejal. Pa tudi: »Sicer pa so vsi moji filmi z eno samo temo: prava ljubezen in iskreno prijateljstvo.«
Vinci Vogue Anžlovar je bil znan po svoji nepredvidljivi in svobodomiselni naravi. Njegova bivša žena je dejala, da »ni srečen, če ni nesrečen«, kar kaže na njegovo kompleksno osebnost. Vesna Milek pa je poudarila, da je vse, česar se je lotil, nosilo pečat usodnosti. Sam je verjel v princip »imeti srečo v nesreči« in je menil, da ko ima srečo, jo ima tako, da popravi preteklo nesrečo.
V intervjuju z Ksenijo Benedetti za Sobotno prilogo letos februarja je razkril tudi svojo sposobnost hipnotiziranja kokoši, kar je trik, ki se ga je naučil od filmskega dreserja živali Sirke. Kokoš je položil na hrbet in ji nežno postavil kljun v navpičen položaj, zaradi česar je ostala pri miru, dokler ni bilo glasnega zvoka. Ta trik je večkrat uporabil, tudi v oddaji Studio City, kjer je hipnotiziral šest kokoši za oglas, ko so premaknili termin na kasnejši čas. Posnetek so zavrteli nazaj, da je izgledalo, kot da gredo same spat, s sloganom: »Studio City za tiste, ki ne hodijo s kurami spat.« Anžlovar je bil tudi velik ljubitelj šaha in je živel v Višnji Gori. Njegova hči je umetnica Rosa Lux, poleg nje pa ima še tri sinove.
Njegova vsestranskost in edinstven pristop k življenju in umetnosti sta ga naredila za enega najbolj zanimivih in cenjenih slovenskih ustvarjalcev.
V zadnjih letih življenja se je Anžlovar boril z ALS-om, neozdravljivo degenerativno boleznijo živčevja, ki ga je močno zaznamovala. Kljub bolezni je ostal dejaven – javnost ga je nazadnje videla na projekciji svojega zadnjega filma Tartinijev ključ, kjer se je še enkrat srečal z občinstvom. Ob 33. obletnici premiere filma Babica gre na jug je načrtoval poslovilno projekcijo, vendar mu bolezen tega ni dopuščala.
Kolegi in prijatelji so ga opisovali kot ustvarjalnega, uporniškega in vsestranskega umetnika. Njegovo delo je vplivalo na številne generacije filmskih ustvarjalcev in ljubiteljev kulture. Njegov opus ostaja nepozaben, saj je Anžlovar za seboj pustil zapuščino, ki odraža njegove strasti, dvome, vzpone in padce – predvsem pa njegovo neizmerno ustvarjalno energijo.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji