Prva žrtev prvega obračuna med predigro prave vojne

S približevanjem datuma slovenske osamosvojitve – takrat se je iz političnih razlogov uporabljal izraz razdružitev – je bilo pričakovati, da bodo zvezne oblasti nekako poskušale preprečiti, zavlačevati ali pa samo nagajati Sloveniji in jo morda celo poskusile zlepa ali zgrda prepričati, naj si premisli. Živčni so bili predvsem v Jugoslovanski ljudski armadi (JLA), in sicer zaradi najmanj dveh razlogov, če pustimo ob strani dejstvo, da je bila armada v tistem času edina ustanova, ki se je imela za najzvestejši branik Jugoslavije. Pa še to dejstvo je počasi bledelo zaradi njenega početja na Hrvaškem, ko se je bolj ali manj postavila na stran upornih hrvaških Srbov.

Prvi vzrok za živčnost jugoslovanske vojske so bili že osamosvojitveni zakoni Slovenije s področja obrambe, po katerih slovenski naborniki niso več hodili v enote JLA, temveč so se v učnih centrih Teritorialne obrambe (TO) na Igu in v Pekrah pri Mariboru začeli usposabljati prvi slovenski naborniki. Slovenska vojska je bila s tem rojena in tega armadni vrh v Beogradu najprej ni sprejel z velikim navdušenjem. Drugi vzrok je bil še bolj »poguben« za federacijo in njene ustanove.


Slovenija v zvezni proračun ni več vplačevala toliko denarja, kolikor ga je vsa prejšnja leta. Po odločitvi vlade in skupščine je Slovenija v Beograd pošiljala le še toliko denarja, kolikor je federacija še potrebovala za nujno financiranje, in njene »storitve« je uporabljala tudi Slovenija. To je avtomatično pomenilo tudi to, da armada ni več dobila toliko denarja, kolikor ga je bila navajena.

Kolšek pri Peterletu

Dober mesec dni pred načrtovano razdružitvijo Slovenije od Jugoslavije je na pogovore s slovenskim političnim vrhom prišel poveljnik petega armadnega območja, kamor je sodila tudi Slovenija, generalpolkovnik Konrad Kolšek. Čeprav je bil sestanek s slovensko stranjo, ki jo je vodil predsednik vlade Lojze Peterle, v njej pa sta bila še član predsedstva Dušan Plut in republiški sekretar za ljudsko obrambo Janez Janša, za strogo zaprtimi vrati, je bilo že iz skupnega sporočila takoj razvidno, kaj dela tako visoka vojaška delegacija v Ljubljani. V njem so namreč zapisali, da je delegacija JLA slovenski strani predstavila stališča in naloge, ki izhajajo iz nedavno sprejetega zveznega zakona o vojaški obveznosti. To je bilo jasno sporočilo, da se je vojska prišla pogajat o nabornikih. Zvezni zakon je namreč prav zaradi slovenskih osamosvojitvenih zakonov predvidel, da bo sistem naborništva prevzela kar armada sama, čeprav je bilo to do takrat v rokah posameznih republiških organov.

Slovenski odgovor je bil zelo diplomatski in spravljiv. V objavljenem sporočilu zaprtega sestanka je bilo zapisno, »da v Sloveniji ni protiarmadnega razpoloženja in da je vlada Re­publike Slovenije zveznim orga­nom že pisno posredovala predloge postopnih in strpnih korakov za urejanje vojaškega vprašanja v procesu osamosvaja­nja Slovenije. Glede stališč dele­gacije JLA do vprašanja vojaške obveznosti je predsednik vlade Lojze Peterle zagotovil, da bodo o njih razpravljali pristojni orga­ni Republike Slovenije in o svojih stališčih pravočasno obvestili ustrezne zvezne oblasti.«

Odgovor

Na odgovor slovenske vlade v Beogradu niso dolgo čakali. Dva dni po sestanku z generalom Kolškom v Ljubljani je vlada poslala predsedniku ZIS Anteju Markoviću in zveznemu obrambnemu ministru Veljku Kadijeviću svoja stališča do zakona o vojaški obveznosti. Hkrati je slovenski skupščini predlagala, naj ne da soglasja k temu zveznemu zakonu. V sporočilu Beogradu so na vladi zapisali, da so si pristojni organi že dolgo, intenzivneje pa od julija lani, prizadevali, da bi večji del naborni­kov iz Slovenije nosil vojaško suknjo na ozemlju Slovenije. Ker dogovor ni bil mogoč, je Slovenija z ustavnim amandmajem, ustavnimi zakoni in posebnim sistemskim zakonom sama uredila vojaško dolžnost in uveljavila moratorij na služenje vojaškega roka v JLA.


Zvezni zakon predvideva, da naj bi JLA pristojnosti iz tega zakona prevzela do 30. junija, ko naj bi bila Slovenija formalno že samostojna. Zato Slovenija ne vidi potrebe, da bi JLA predčasno prevzela pristojnosti v zvezi z vojaško obveznostjo. Zvezni zakon ji namreč omogoča, da počaka na dokončno odločitev Slovenije v zvezi z osamosvoji­tvijo. Mimo tega je tudi delegacija JLA, ki jo je vodil general Kolšek, potrdila, da bo JLA spoštovala v zvezni skupščini verifi­cirano odločitev Slovenije o osamosvojitvi. Zakaj JLA samo od Slovenije zahteva izročitev ustrezne dokumentacije pred omenjenim rokom, saj zakon velja za vso Jugoslavijo, so se spraševali v vladi in se zavzeli za postopnost pri reševanju vojaškega vprašanja, brez uporabe sile.

Obračun v Pekrah

A se je isti dan, ko je vlada svoja stališča poslala v Beograd, zgodil prvi resnejši incident med jugoslovansko vojsko in slovensko TO v 710. učnem centru Teritorialne obrambe v Pekrah pri Mariboru. Triindvajsetega maja malo pred 8. uro zjutraj so v neposredni bližini centra teritorialci opazili dva izvidnika jugoslovanske vojske, ju zajeli in potem čez pol ure izpustili. Kar je bilo najprej videti kot incident, je čez dan dobilo povsem drugačne razsežnosti. Okoli poldneva so pred učni center TO pridrveli vojaški oklepniki in vojaki iz mariborske vojašnice Slave Klavora, obkolili učni center in začeli postavljati pogoje poveljniku centra majorju Andreju Kocbeku.



Najprej so vojaki JLA od poveljnika učnega centra zahtevali izročitev enote TO, ki je zjutraj zajela dva njihova obveščevalca izvidnika. Ker tega ni storil, so okoli 14. ure v Pekre prišli še oklepniki vojaške policije in na ukaz svoje orožje, v katerem je bilo bojno strelivo, namerili proti zgradbi učnega centra TO. Hkrati so z oklepniki naredili tudi nekaj manjših zastraševalnih manevrov. Potem je napetost začela popuščati. Cesto proti Pekram so zasedli policisti iz posebnih enot in večja skupina jeznih občanov, a bliže učnemu centru niso mogli, ker so jim to preprečevali oboroženi vojaki.

Grožnja s tanki

Okrog 15. ure je podpolkovnik Ratko Katalina, ki je neposredno vodil poseg JLA, postavil še »zadnji petminutni ultimat« za izročitev enote teritorialcev, ki je zajela vojaška izvidnika, sicer bo prisiljen ravnati po ukazu nadrejenih. To pa je pomenilo, kot se je pozneje izvedelo, da naj bi iz vojašnice Franca Rozmana pridrvela v Pekre še tankovska enota. Potem so se na ukaz nadrejenih stare­šin iz Maribora in Ljubljane začele razmere nekoliko umirjati.

Ob vhodu v učni center so soočili pripadnike teritorialne obrambe in zjutraj zajetega podporočnika JLA Željka Đoga in vojaka Go­rana Nikića, ki sta povedala, da sta morala vstopiti v učni center z dvignjenimi rokami, vendar z njima niso grobo ravnali (pozneje sta to zgodbo spremenila), pogovora ob kavi pa da ni mogoče jemati za klasično zasli­ševanje. Potem so se v umirjanje razmer vključili predstavniki ob­čine in po dobrih dveh urah, medtem ko so številni razburjeni Mariborčani ob­kolili vojašnico Franca Rozmana, v kateri so bile nameščene tankovske enote, so se dogovorili za sestanek na mariborski občini.



Županja je bila takrat Magda Tovornik, ki je ob 19. uri gostila poveljnika mariborskega korpusa JLA Mića Delića, poveljnika TO za vzhodno Slovenijo podpolkovnika Vladimirja Miloševića, vodjo učnega centra v Pekrah Andreja Kocbeka in predsednika mariborske mestne vlade Toneta Rousa. Pogajanja so po dobrih dvajsetih minutah končali zaradi posvetovanj z nadrejenimi.

Ugrabitev

Po prekinitvi pogajanj med JLA in TO na občini so Mari­borčani predlagali, da opravi­jo od JLA zahtevano rekon­strukcijo kar na kraju dogodka v Pekrah. Po posvetovanju so predstavniki JLA odgovorili z alternativnim predlogom, da bi zaslišanje, na katerem bi bil lah­ko navzoč tudi predstavnik obči­ne, opravili v vojašnici. O tem se je Vladimir Mi­lošević okoli 21. ure posvetoval z obrambnim ministrom Janezom Janšo, ki mu je svetoval, naj JLA ta predlog zavrne. Pogovori so zato zastali, vojska pa je še bolj okrepila svojo prisotnost okoli učnega centra v Pekrah in povsem onemogočila dostop vanj.

Sledili so novi dramatič­ni dogodki okoli ene ure zjutraj, ko so se nadalje­vala pogajanja med predstavniki armade na eni ter predstavniki TO in mariborske občine na drugi strani. Generalmajor Mićo Delić, poveljnik 31. korpusa, je namreč med pogajanji zapustil sejno dvorano z izgovo­rom, da gre po kozarec vode. Očitno je to bilo znamenje pol­kovniku Ratku Katalini, da je zač­el vnaprej načrtovano akcijo ugrabitve dveh pripadnikov TO. Poveljnika štaba Vladimirja Miloševiča in častnika Milka Oz­meca. Že ugrabitev v prostorih mariborske občinske skupščine je bila groba kršitev nekaterih mednarodnih konvencij, predvsem pa to, da so ugrabljena častnika TO v vojašnico Vojvode Mišića odpeljali v vojaških vozilih z oznakami Rdečega križa.

JLA ni več slovenska

Zgodaj zjutraj po ugrabitvi obeh častnikov TO se je v razširjeni sestavi z nekaterimi člani vlade in poveljnikom TO Janezom Slaparjem sestalo tudi slovensko predsedstvo, ki je dogajanje v Mariboru ocenilo za grobo demonstracijo sile in z ničimer upravičljiv poseg v slovensko suverenost. Po tem hudem incidentu je predsedstvo menilo, da JLA ni mogoče več šteti za slovensko armado, »vse to pa je tudi dokaz, da se armada ne namerava odreči poseganju v politično življenje ter noče omogočiti mirnega in demokratičnega razpleta krize«. Potem je vlada sklenila vojaškim objektom v Mariboru in okolici izklopiti elektriko in telekomunikacijske povezave. Začela pa so se tudi pogajanja za izpustitev obeh zajetih častnikov TO, ki jih je potem vojska v zameno za elektriko in telefonske povezave, izpustila okoli pol petih popoldne.

Prva žrtev

Po izpustitvi je Vladimir Milošević izjavil, da je moral ukaz o njegovi ugrabitvi priti z višjega vojaškega poveljstva, in to ne iz Zagreba, kjer je bilo poveljstvo petega armadnega območja, ampak s še višje ravni. Dejal je tudi, da so s to njuno ugrabitvijo najbrž hoteli doseči, da bi TO vendarle vojski izročila pripadnike TO, ki so dan pred tem zajeli dvojico vojaških izvidnikov. Razmere so se v Mariboru po tem umirile, čeprav so na ulicah v bližini vojašnic še vedno vztrajali številni jezni Mariborčani, ki so javno izražali nasprotovanje početju JLA. In ko so se vojaški oklepniki po izpustitvi obeh ugrabljenih častnikov TO začeli vračati iz Peker v vojašnice, je padla prva žrtev. Eden od oklepnikov je povozil Josefa Simčika iz Miklavža na Dravskem polju, ki je bil med protestniki. Simčik je padel pred oklepnik, ki mu je zdrobil prsni koš. Ljudje so bili ogorčeni, še posebno ker se oklepnik po nesreči ni ustavil.

Več tisoč ljudi se je potem zvečer zbralo pred vojašnico Vojvode Mišića, največ se jih je zbralo po tem, ko so o Simčikovi smrti poročali tudi na televiziji. Demonstranti so bili najprej presenetljivo tihi, nato pa so začeli z glasnimi protesti in klici, kot so: »Četniki!«, »Morilci!«, »Ven iz Slovenije!«, »Hočemo mir!«. Pred vhodom v vojašnico ob Ljubljanski cesti so na tla položili transparent z napisom: »JNA – paraziti in krvosesi sloven­skega ljudstva«. V vojašnici pa so kakih deset do petnajst metrov za vhodnimi vrati začeli postavljati špan­ske jezdece.

Načrtovanje akcije v Beogradu

Po umiritvi pekrskih dogodkov je koordinacijska skupina slovenskih republiških organov, ki je natančno proučila dogodke v Mariboru in Sloveniji, izdala sporočilo, ki sta ga podpisala Igor Bavčar, minister za notranje zadeve, in Janez Janša kot obrambni minister. V njem je bilo zapisano tudi to, da je akcijo dogajanja v Pekrah izoblikoval načelnik generalštaba JLA Blagoje Adžić, da je bilo navodilo o akciji nekaterim častnikov JLA v Sloveniji posredovano že 16. maja, da so v akciji sodelovali nekateri višji častniki, ki so v Maribor prišli pred tem iz Beograda, da je bila akcija vodena neposredno iz Beograda, mimo poveljstva petega armadnega območja, da so v Maribor že pred incidentom pripeljali več enot JLA za posebne namene, sestavljene večinoma iz poklicnih vojakov iz Srbije. Strateški cilj celotne aktivno­sti, ki naj bi se v primeru, če bi bila izvedena do konca, zaključila z blo­kado mednarodnih meja Slovenije ter onemogočanjem drugih aktiv­nosti, je bil preprečiti nadaljevanje procesa slovenskega osamosvaja­nja.

Odkrite karte

Najbrž ni treba posebej omenjati, da so mariborski dogodki sprožili vrsto komentarjev in interpretacij. Delov komentator Branko Soban je pekrski incident v Delovi Temi dneva 27. maja videl takole: »Sporočilo, ki sta ga podpisala ministra Janez Janša in Igor Bavčar, ne pušča več nobenih dvomov. Premiki vojaških enot v Mariboru in tragični dogodki, ki so sledili, niso bili nikakršno naključje ali osamljen incident. Šlo je za očitno dobro načrtovano akcijo, ki jo je beograjski generalski vrh izpeljal celo mimo zagrebškega poveljstva, ki ima sicer neposredne (vojaške) pristojnosti nad Slovenijo.



Kljub nenehnemu deklarativnemu pristajanju na pogaja­nja (pogovori Kadijevića, ki ni nič vedel, z dr. Drnovškom so bili naravnost klasičen primer vojaškega političnega sprene­vedanja) in izjavam, da bo vojaški vrh spoštoval voljo prebivalstva Slovenije, je dokončno jasno, da bi generali Jugoslavijo, tako kot je zdaj, radi ohranili za vsako ceno. V teh prizadevanjih deluje vojska brez ozirov in noče spoznati, da se je s podobnimi potezami pri ljudeh že popolnoma diskreditirala, stopnjevanje nasilja pa bo samo pospešilo njen razpad.
​
Slovenija je v tej tragični mariborski opereti vnovič doka­zala, da misli resno. Po svoje je incident z vojsko pravzaprav tudi svetu pomagal odpreti oči, da je vztrajanje pri takšni Jugoslaviji, kjer naj bi usodo države krojila srbska politika in njej naklonjeni možje v generalskih uniformah, zares vse bolj kontraproduktivno. Po drugi strani pa je Slovenija z odločno obsodbo vojaške akcije tudi jugoslovanskim part­nerjem dokazala, da je v njenih namenih ne more nič več omajati. Sicer pa je bilo že tako in tako od začetka jasno, da Sloveniji samostojnost ne bo podarjena«.