V nadaljevanju preberite:

Prah, ki ga je dvignila letošnja Prešernova proslava, je opozoril na marsikatero problematiko slovenskega političnega in kulturnega prostora; tudi na dejstvo, da so se številne državne proslave in prireditve sprevrgle v prostor ideološkega boja. Pri tem se ne postavlja le vprašanje posega v integriteto in avtonomijo dela, temveč tudi izbora ustvarjalcev, financiranja in vpliva tovrstnih razdvojevanj.

To politično nihanje, pravi režiser Metod Pevec, ustvarja vtis, »da kultura obstaja samo na dveh radikalnih polih, kot ljudsko desni populizem ali levičarski hiperartizem. To je najboljši način, da prezremo večino slovenske umetniške produkcije«. 

»Seveda je jasno, da so proslave tudi refleks politične opcije, ki takrat obvladuje državo. Če se tega nismo zavedali prej, je to v vsej brutalnosti udarilo v nas ob zadnji vladi Janeza Janše, ko smo proslave gledali zato, da smo se jim smejali. Iz obupa. Seveda vedno zagovarjam umetniško svobodo, a mi je hkrati tudi jasno, da imamo pri proslavah vedno možnost, da rečemo: Hvala, jaz se tega (z vami) ne grem,« pravi režiser in scenarist Damjan Kozole.