Primorski Slovenci so bili enotni

Dr. Milica Kacin Wohinz, letošnja Zoisova nagrajenka za življenjsko delo v zgodovinopisju, je svoje raziskovalno delo posvetila zgodovini Primorske in Istre, predvsem v obdobju, ki je bilo za primorske Slovence najtežje v vsej zgodovini – obdobju fašističnega nasilja in silovite raznarodovalne politike. Njena dela temeljijo na virih, zbranih predvsem v italijanskih arhivih. Med letoma 1993 in 2000 je bila sopredsednica zgodovinsko-kulturne komisije, ki sta jo imenovali slovenska in italijanska vlada. Poročilo Slovensko-italijanski odnosi 1889–1956 je bilo večkrat objavljeno v obeh državah.



»Ne le s svojim odličnim znanstvenim opusom, ki je vreden spoštovanja tako po obsegu kot svoji sporočilnosti, temveč tudi zaradi osebnostne integritete, s katero se je uveljavila doma in v tujini kot ena od vodilnih intelektualk svoje dobe, je dr. Milica Kacin Wohinz pustila trajen pečat v humanistiki in v celotni slovenski družbi,« je v utemeljitvi zapisal odbor za podelitev Zoisovih nagrad in priznanj za izjemne dosežke v znanstvenoraziskovalni in razvojni dejavnosti.
 

Na slavnostni podelitvi Zoisovih nagrad je dramski umetnik in pesnik Tone Kuntner predstavil značilen odlomek iz Cankarjevih Hlapcev. Kakšno je bilo ob tem vaše razmišljanje, glede na to da vaše delo izpričuje povsem drugačno osebnostno držo slovenskega človeka? Rodili ste se v Cerknem pri Idriji, na območju, kjer je delovala partizanska bolnica Franja, simbol junaštva, pokončnosti in solidarnosti, in raziskovali ste tudi delovanje organizacije Tigr, prvega oboroženega antifašističnega gibanja v Evropi.

Tako je. To je bilo pravo nasprotje hlapčevstva, pa ne samo v dobi, ki sem jo jaz raziskovala, tudi sicer je v naši slovenski zgodovini veliko upornosti, sicer danes ne bi imeli države. Včeraj so me vprašali, kaj je zame zgodovina. Če ne bi znali po zgodovinski plati ugotavljati in ovrednotiti del naših prednikov, ki niso bili samo hlapci, ampak so bili tudi gospodarji in uporniki, danes ne bi svobodno živeli v svoji državi. Nismo imeli kraljev in cesarjev, imeli pa smo ljudi, ki so to znali narediti, in med njimi so primorski antifašisti. To je tematika mojega dela.

Tigr sem obdelala, ko sem v rimskem državnem arhivu našla dokumente s prvega tržaškega procesa, leta 1930, na katerem so na smrt obsodili štiri fante – bazoviške junake. Našla sem tudi gradivo z drugega tržaškega procesa, leta 1941, ki se je vpisal v zgodovinski spomin kot eden najbolj tragičnih dogodkov fašistične represivne politike na primorskih tleh. Aretirali so več kot tristo Primorcev različnih političnih nazorov, ker so se uprli pogubni raznarodovalni politiki. Uprli so se tudi z orožjem, požigali so otroške vrtce in šole kot najbolj raznarodovalne ustanove. Otroci smo morali v šoli in v javnosti govoriti samo italijansko.
 

Kljub različnim političnim usmeritvam so bili primorski Slovenci enotni?

Na Primorskem so bile vse struje enotne, vsi za isto stvar, proti italijanskemu raznarodovanju. Na drugem tržaškem procesu so devet obtožencev obsodili na smrt, pet pa ustrelili na Opčinah. Ustreljen je bil Pinko Tomažič, voditelj primorskih komunistov, ter štirje tigrovci. Štiri izobražence so pomilostili na dosmrtno ječo, med njimi Lava Črmelja. Na procesu so bile udeležene vse struje: komunisti, narodnjaki in krščanski socialci. Izhajali so iz meščanskega, delavskega in kmečkega okolja. Ustreljeni pri Bazovici in na Opčinah so bili prvi junaki, ki so padli že pred partizani.
 

Torej je bil odpor proti fašizmu splošen, iz tega odpora pa sta, kot ste dejali, izhajali dve močni sili, Tigr in Zbor svečenikov sv. Pavla. Oboji so delovali med ljudmi?

Odpor je bil vseljudski. Duhovniki so bili nosilci nacionalne zavesti, kajti po zakonu bi morali nas otroke v šoli učiti verouk v italijanskem jeziku, vendar so rekli: Nikoli ne bomo učili v italijanščini. Engelbert Besednjak, ki je bil krščanski poslanec primorskih Slovencev, je v rimskem parlamentu dejal: Vi nam kar ukinite vse šole in društva. Vsaka družina bo šola. Vsak oče bo učitelj. Glavni učitelji so postali duhovniki, ker so prenesli verouk v zakristije, iz šole ven. Oblasti tega niso mogle prepovedati, ker je imela cerkev po lateranskem paktu avtonomijo. Imeli smo cerkvene pevske zbore. Skratka, združeni smo bili v cerkvi s slovensko besedo. Ko so prišli čez mejo partizani, so takoj pridobili ljudi s parolo narodne osvoboditve. Kdorkoli bi prišel s to parolo, bi pridobil vse ljudi.
 

Zelo pomembna je bila tudi vloga slovenskih poslancev v rimskem parlamentu.

V parlamentu smo imeli do leta 1928 poslance, pet je bilo demokratično izvoljenih leta 1921, dva pa po fašističnem volilnem zakonu leta 1924. V parlamentu in pri Mussoliniju so se zavzemali za pravice slovenske manjšine, za knjige, za časopise, za društva in zadruge ter protestirali proti ukinjanju slovenske kulture, kajti v dvajsetih letih so postopoma ukinjali vse. Prepovedali so slovensko besedo v javnosti, povsod, razen v cerkvi, vendar so kaznovali tudi duhovnike, jih konfinirali ter pregnali goriškega nadškofa Frančiška Borgia Sedeja. Parlamentarna doba je izjemno pomembna, vendar le malokdo ve, kako so v rimskem parlamentu nastopali naši možje: Šček, Lavrenčič, Stanger, Podgornik, Vilfan in Besednjak. Niso se zavzemali samo za Slovence, temveč tudi za Hrvate v Istri.
 

O tem ste leta 1999 v Novi reviji objavili članek Hrvaški »zgodovinski dolg« Slovencem: o dejavnosti primorskih Slovencev v korist ohranitve hrvaške nacionalnosti v Istri.

To sem napisala na temelju virov, ki dokazujejo, da brez naših slovenskih voditeljev, dokler so še lahko delovali, po letu 1928 so namreč vsi emigrirali, v Istri ne bi bilo več Hrvatov. Hrvaški intelektualci so odšli v letih 1918 in 1919. Emigracija je bila zelo močna in tisti, ki so ostali, so bili duhovniki, med njimi Božo Milanović, ki so delovali v okviru slovenskega društva Edinost s sedežem v Trstu. Hrvaški moralno-zgodovinski »dolg« ostaja. Ko je bila po vojni določena razmejitev, je dobila Hrvaška celo Istro, ki so jo dotlej izpraznili italijanski »ezuli«, Slovenci pa smo zahodno jugoslovansko mejo plačali s približno 90.000 prebivalci, ki so še danes slovenska manjšina v Italiji.
 

Poudarili ste tudi, da naša politika ta zgodovinska dognanja premalo upošteva.

Tako je. Politika se ne sklicuje na odnose v preteklosti, ki bi lahko imeli veliko težo v današnjih pogovorih o meji v Istri. Menim tudi, da ni dovolj dajati dotacije in podpirati delovanje nekaterih zamejskih ustanov. V Sloveniji, denimo, vse preredko slišimo poročila o predstavah v tržaškem slovenskem gledališču. Tudi moja sestra Nedeljka je bila tam igralka. Vse preredko kaj slišimo o knjigah, ki izhajajo na drugi strani meje. Pred nedavnim je umrl pisatelj Alojz Rebula in tako smo lahko slišali, da je tam še en pisatelj poleg Borisa Pahorja. Koliko je velikih Primorcev! Denimo Lojze Bratuž, ki je bil zborovodja, Goričan, vodil je cerkvene pevske zbore. Fašisti so ga okrutno zastrupili s strojnim oljem. Ob zgodovinskih obletnicah ali na proslavah njegovega imena ne najdemo. Menim, da ni samo Cankar, ki ga letos slavimo, velik Slovenec in velik pisatelj. Še kar nekaj jih je. Tudi Primorcev.
 

Katerega pisatelja bi vi postavili v ospredje?

Franceta Bevka prav gotovo. Ne gre samo za literarno delo, prav tako je pomemben vpliv, ki ga je imelo njegovo delo pred vojno na ljudi. Med sodobnimi pisatelji je mnogo odličnih, omenila bi tudi svojo sestro, ki je napisala neke vrste avtobiografijo iz časa, o katerem sedaj pripovedujem.
 

Vaša sestra Nedeljka?

Nedeljka Pirjevec. Njeno prvo delo Zaznamovana je sicer posvečeno njenemu možu, ko je umiral, Ahacu Pirjevcu, drugo, Saga o kovčku, pa je posvečeno naši zgodovini na Cerkljanskem v času fašizma, med vojno in po vojni, opisala je tudi svoje življenje, ko je bila igralka v več slovenskih gledališčih. Oba romana sta bila nominirana za kresnika.


 

V tujini je bilo opravljenih več študij na ljudeh, ki so preživeli preganjanje in koncentracijska taborišča. Raziskave so pokazale, da ljudje zaradi posledic trpijo celo po več desetletjih in da ostajajo globoke rane v njihovi duševnosti nezaceljene. Kakšna so vaša opažanja? V knjigi ste zapisali, da oče o tem ni govoril.

Mojega očeta in mnoge primorske može so najprej zaprli Italijani v taborišče Cairo Montenotte, po kapitulaciji pa so taborišče izročili Nemcem in ti so vse zapornike deportirali v Mauthausen, kjer so številni umrli, tudi moj stric iz Idrijskih Krnic. Oče se je rešil, ker so ga premestili v delovno taborišče. Po vojni so bili nekateri Primorci zagrenjeni, med njimi moj oče. Preživeli so tri totalitarizme. Internirancem in taboriščnikom niso bila priznana dvojna leta za pokojnino tako kot partizanom, tudi sicer so bili družbeno marginalizirani. Z očetom o tem nismo govorili, saj smo odšli od doma na šolanje v Postojno in kasneje na študij v Ljubljano, kjer smo si ustvarili družine.
 

Je na vašem raziskovalnem področju ostala še kakšna neobdelana tema, za katero menite, da bi jo morali osvetliti?

Moje delo zelo dobro nadaljujejo, Gorazd Bajc, Egon Pelikan, Aleksej Kalc in drugi mlajši zgodovinarji. Moja dela so temeljna in kompleksna, vedno pa bo treba raziskati še druge vidike. Za nekatere je revizija zgodovine nekaj negativnega, po mojem mnenju pa je revizija ali dograjevanje potrebno. Morda bodo tudi moje interpretacije revidirali, predvsem pa jih dopolnjevali. Zgodovina ni napisana enkrat za vselej.