Prej lastna tiskovna agencija kot svoj denar

Dober teden pred osamosvojitvijo je Delova agencija Stik pripravila obsežno anketo med prebivalci Slovenije o odnosu do osamosvajanja in nalog, ki čakajo slovensko politiko na tej poti. Rezultati so bili zelo zanimivi in so kazali na negotovost ter tudi odločenost in bojazen pred prihodnostjo.

Več kot polovica vseh vprašanih (55,8 odstotka) je takrat menila, da bi morali po osamosvojitvi predvsem trdno vztrajati pri gradnji lastne države in doseči njeno medna­rodno priznanje, dobra četrtina (27,4 odstotka) pa, da bo treba nadaljevati pogovore o nadaljnjih povezavah v Jugoslaviji. Po drugi strani pa je velik del javnosti dvomil o smiselnosti razglasitve slovenske samostojnosti, preden bi bili pripravljeni lastni potni listi in denar ter urejene meje s sosedi.

Največ ljudi med tretjino (33,9 odstotka) vprašanih, ki se je opredelila proti skorajšnji razglasitvi sloven­ske samostojnosti, je namreč sodilo, da je prav to, česar ne bodo takoj imeli, bistvo neodvisnosti. Le nekoliko manj se jih je izreklo proti, ker je bila po njihovem mnenju osamosvojitev tvegano dejanje celo takrat, ko je bilo vse pripravljeno. Ni pa bilo malo takih (petina), ki so bili proti, ker so menili, da bi nas to preveč stalo, medtem ko so bili preostali (16,4 odstotka) proti, ker so imeli že dovolj deklarativnih dejanj.



Kljub temu je bila večina (43,9 odstotka) tistih, ki so menili, da je razglasitev slovenske samostojnosti smiselna tudi brez lastnega denarja in pot­nih listov. In večina od teh (49,5 odstotka) je menila, da je Slovenija zaradi stopnjevanja krize v Jugoslaviji preprosto prisiljena izvesti osamosvo­jitev ali pa da plebiscitno odločitev moramo uresničiti (28 odstotkov).
In kaj vse bi po sodbi vprašanih ob osamo­svojitvi nujno morali imeti?

Novo ustavo je na prvo mesto postavilo kar 86,5 odstotka vprašanih. Sledijo ji: lastna diplomatska predstavništva v tujini (77,2 odstotka), samostojni obmejni režim (74,7 odstotka), lastna tiskovna agencija (73,6 odstotka), potni list (69,4 odstotka), lastni denar (63,7), registrske tablice, kontrola zračnega prometa, himna, lastna vojska, zastava, grb in nazadnje še (52,5 odstotka vprašanih) lastne pošt­ne znamke.

Priprave na osamosvojitev so anketirani oce­nili precej kritično, saj jih je le 4,3 odstotka menilo, da so bile celovite in kompleksne. Naj­več (40,3 odstotka) jih je menilo, da so bile v neka­terih rečeh zelo pomanjkljive, dobra četrtina (26,4 odstotka) pa, da so bile pač skladne z razme­rami doma in v tujini. Skoraj petina (18,4 odstotka) jih je ocenila kot površne in nezadostne ter kot vzrok navedla premalo usposobljeno vlado (31,4 odstotka) ali objektivne težave v Sloveniji in Jugoslaviji (26,8 odstotka), politična nasprotovanja v Demosu (15,3 odstotka), osebne spore med mini­stri in predsednikom vlade (11,7 odstotka) ter na­zadnje (6,9 odstotka) nasprotovanje opozicije.



Je pa velika večina vprašanih (82,3 odstotka) menila, da bi morale vse stranke pred osamo­svojitvijo sprejeti sporazum o enotnem izvaja­nju plebiscitne odločitve, in to zato, ker bi bili navzven tako trdnejši in uspešnejši.
Delo slovenske vlade pri osamosvajanju pa so ocenili tako: zadovoljivo – 43,9 odstotka vprašanih, pomanjkljivo – 35,8 odstotka, zelo do­bro – 8,1 odstotka in slabo – 6,9 odstotka vprašanih. Skoraj polovica vseh vprašanih – 45,6 odstotka – se je takrat opredelila, da bi morali po osamosvo­jitvi ustanoviti vlado strokovnjakov ne glede na strankarsko pripadnost, ki bi se posvetila predvsem gospodarskim vprašanjem.

Da naj vlada ostane takšna, kakršna je, je bilo le 10,5 odstotka vprašanih, domala petina (19,8 odstotka) pa bi po osamosvojitvi v njej zamenjala katerega od ministrov. Novega mandatarja za sestavo vlade si je takoj po osamosvojitvi takrat želelo le 5,5 odstotka vprašanih, 8,4 odstotka anketiranih pa je bilo za nad­strankarsko vlado narodne rešitve, v kateri bi bila tudi opozicija.