V nadaljevanju preberite:

Špela Kuralt se je z Gregorjem Križnikom pogovarjala o ujmi, ki je lani prizadela Slovenijo, o klicih na 112, ki jih noče nikoli več slišati, urejanju vodotokov, prečudoviti potočni postrvi, pa tudi o norosti hitenja in nehvaležnosti.

Savinja v teh dneh lahno preskakuje kamne in nežno obliva večje skale. Le obglodani bregovi po lanski požrtiji podivjane reke, ko si je privoščila ogromne kose sveta in jih poplaknila z neverjetno količino vode, pričajo o minuli katastrofi. Narava ne čaka. Čeprav se njen čas ne meri v urah in dnevih, ampak letih in stoletjih, je sila življenja nepredstavljiva. Dolina najdaljše reke, ki v celoti teče po slovenskem ozemlju, je leto po opustošenju spet zelena, z izjemo sivih jezikov plazov. Življenje se zlagoma prebuja tudi v mokrem objemu Savinje. A potrebuje mir.

Človek je v Savinjski dolini že tisočletja, pravzaprav že več deset tisočletij. Spomin pa ima, žal, zelo kratek. Res hiter pogled v zgodovino odkrije, da so tu povodnji nekaj tako običajnega, kot je sončni vzhod vsako jutro. »Tu lahko zavarujemo določeno infrastrukturo in določene objekte pred porušitvijo. Iluzorno pa je pričakovati, da ne bodo poplavljeni. Mi gledamo skozi preozko zgodovinsko okno. Tudi zato smo pozidali vsa poplavna območja v Savinjski dolini. Bili smo v lažnem prepričanju, da poplav ni, da se v takem obsegu ne morejo zgoditi. Če pa pogledamo v zgodovino, hitro ugotovimo, kje smo. Na Ljubnem imamo kamen, ki označuje nivo Savinje leta 1730 – skoraj meter je višji od nivoja lanskih poplav. Tudi geološki viri in znaki pričajo, kje je nekoč Savinja tekla. Tu so še imena krajev, kot so Struge, Loke … Vse, vsako ime ima svoj namen. Ljudje smo na to počasi pozabili in se od narave oddaljili. Ta območja so bila vedno zalita in vedno bodo. Mogoče lahko le omilimo višino vode.«