Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
PREMIUM   D+   |   Slovenija

Moč ženske, ki ima več življenj

Županja Rečice ob Savinji Majda Potočnik je ena od junakinj avgustovske ujme. Želi, da bi odločevalci znali prisluhniti ljudem, ki z reko živijo že stoletja.
Majda Potočnik: »Če tukaj živimo tako dolgo, vemo, kako se voda obnaša in lahko soodločamo in soupravljamo z območjem, ki ga imamo. Zaupam ljudem. Če so znali stoletja tu preživeti, ne vem, zakaj bi nas morale neke institucije posiljevati s svojimi rešitvami, ki jih načrtujejo v centrih moči v pisarnah.« FOTO: Blaž Samec/Delo
Majda Potočnik: »Če tukaj živimo tako dolgo, vemo, kako se voda obnaša in lahko soodločamo in soupravljamo z območjem, ki ga imamo. Zaupam ljudem. Če so znali stoletja tu preživeti, ne vem, zakaj bi nas morale neke institucije posiljevati s svojimi rešitvami, ki jih načrtujejo v centrih moči v pisarnah.« FOTO: Blaž Samec/Delo
17. 12. 2023 | 05:00
16:51

V nadaljevanju preberite:

Špela Kuralt se je z Majdo Potočnik pogovarjala o katastrofalni avgustovski poplavi in njeni filmski zgodbi reševanja. Pa o popoplavnem času, ki ga spremlja uničujoča negotovost. In o Savinji, za katero pravi, da so od nekdaj znali z njo živeti in bodo spet.

Avgustovska zgodba županje Rečice ob Savinji je filmska. Povodenj jo je ujela v koči na Menini planini, kjer je preživela svoje prve štiri dni letošnjega dopusta. Ob pol štirih zjutraj so jo klicali gasilci, da se Kamp Menina potaplja in da naj pride pomagat. Z možem sta zaklenila kočo in se šele v tretjem poskusu prebila do kampa, ki je bil takrat že v vodi.

Mož je šel pomagat proti domu, ona pa reševat turiste v kampu. »Spravljala sem jih v gasilske kombije, nekateri niso želeli iti. Iskali so svojce, partnerje, otroke in čakali. Potem smo videli, da prihaja velik val. Začela sem klicati, naj takoj zapustijo kamp. Usmerili smo se proti glavnemu vhodu, ampak je val onemogočil izhod.« Ujetih je ostalo devetnajst ljudi. Skupino dvanajstih turistov so gasilci poskušali rešiti z vrvmi, ampak, kot se spominja županja, jih je kar odneslo, neki gasilec je odplaval po vodi. »Pa so poklicali nekoga z bagrom. Ljudje so se obesili na žlico, tako so jih premestili na drugi konec, kjer je čakal še en bager, da so jih spravili na kopno, torej na levi breg Savinje. Šest turistov in jaz pa smo ostali. Bager je dobil povelje, da se umakne, ker so videli, da ne morejo do nas. Pravokotno je stal na tok in bi ga odneslo, saj je že začelo prinašati bale, prikolice in druge stvari.«

Kaj ti gre skozi možgane, ko ugotoviš, da se pomoč poslavlja? Turistom, bili so trije očetje in trije otroci, je predlagala, da splezajo na drevesa. Njeni sotrpini so rekli, da ne morejo. Tudi sama na drevo, ob katerem so bili, ni zmogla splezati. Veje so bile previsoko, deblo pregladko. Odplavala je do naslednjega drevesa. Pravzaprav drevesca. »Grozno me je zeblo. Ne vem, kako dolgo sem čepela v drevesu in gledala agonijo tistih šestih.« V bližini sta bili še dve strehi, na eni je stalo osebje kampa, na drugi avstrijski turist s sinom z zlomljeno nogo. Avstrijcu je osebje vrglo nož, odrezal je vrv, ki jo je vrgel šestim turistom, ki so še vedno stali v vodi ob drevesu. Z vrvjo so se nato potegnili do bližnjega gasilskega avta, ki ga je sicer poplavilo, a so se vsaj dvignili v kabino, kjer so počakali na rešitev.

Prišla je iz zraka. »Videla sem, da so se na strehi veselili, jaz pa sem se zibala na drevesu tik nad vodo. Z vsemi udi sem se držala in oklepala drevesa. Naenkrat me je gospod potrepljal po hrbtu, iz helikopterja se je spustil za mano in me potegnil v helikopter.«

Celoten članek je na voljo le naročnikom.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Sorodni članki

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine