Gola brežina, gladka kot tobogan, je najslabša možnost

Lanska ujma je poškodovala 4000 kilometrov vodotokov. Interventni in izredni ukrepi so zaključeni, začenjajo petletno sanacijo. Vedno več je opozoril, da morajo biti ukrepi premišljeni in sonaravni. V Zgornji Savinjski dolini je že nekaj primerov dobre prakse, pojasnjuje predsednik Ribiške družine Ljubno ob Savinji Gregor Križnik. Nekaj sonaravnih ureditev je koncesionar izvedel že v preteklih letih in so zdržale tudi lansko ujmo.

Da so bile takoj po poplavi, ko je bilo treba hitro vzpostaviti povezave, hitro očistiti vodotoke oziroma zagotoviti pretočnost, storjene tudi napake, je že pred časom priznal tudi minister za naravne vire in prostor Jože Novak. A je dodal, da bodo marsikaj tudi popravili, nadaljnji ukrepi pa bodo izhajali iz narave, in kjer bo le možno, bodo vodi dali prostor.

Kot primerno urejanje brežine predsednik Ribiške družine Ljubno ob Savinji Gregor Križnik omenja kamnitobetonsko ureditev, ki so jo zasuli s humusom, posejali travo, zasadili bodo še vrbe in grmovnice. FOTO: Špela Kuralt/Delo

Ko se peljemo proti Logarski dolini, hitro vidimo, kaj je bilo narejeno hitro in brez upoštevanja narave. Tak primer so navpične kamnite zložbe na bregu Savinje, ki ne bo nikoli zelen. Eden takih odsekov je nad Ljubnim ob Savinji, zložbo so zgradili takoj po poplavi, ko so morali hitro vzpostaviti cestno povezavo. Cesto je na več delih odneslo ali poškodovalo, dolina pa ne sme biti nedostopna že zaradi reševalnih vozil. Da v času interventnih ukrepov niso upoštevali letnega časa, omejitev zaradi gnezditev, drstenja rib, niso pridobivali soglasij, dokumentacijo pa so izdelovali le po potrebi, je ob obletnici ujme na obisku v Savinjski dolini povedala tudi državna sekretarka Lidija Kegljevič Zagorc.

Fotografija zgoraj kaže danes urejen odsek, tako pa je bilo ob lanski ujmi, ko je voda odnesla lokalno cesto in za več kot pol leta onemogočila dostop do domov prebivalcem. FOTO: Gregor Križnik

Na istem odseku nad Ljubnim, le da na nasprotnem bregu, je ureditev brežine precej boljša, pojasnjuje Gregor Križnik. Armiranobetonsko in kamnito brežino so naredili bolj položno, jo zasuli s humusom in posejali travo, ki je praktično že vse prerasla. Zasadili bodo še vrbe in grmovnice. Kot pojasnjuje Križnik, bo v letu ali dveh območje videti povsem drugače: »Naravno. Izvajalec je ob vodi in v njej pustil tudi naravne skale, jih še nekaj dodal, da imajo ribe zavetje, pa še voda je bolj razgibana. Tolmuni se že formirajo.«

Beton v naravi?

Nad Lučami so v Savinji posebne ureditve, ki ščitijo brežino. Ni vidi se, da so skale, ki jih obdajajo hlodi, zabetonirane, vsepovsod so že zasadili vrbe, tako da bo kmalu videti precej bolj divje. Vse to ne le ščiti brežine, ampak tudi umirja silo vode. Pri gradnji uporabljajo tudi naplavine, je pojasnila vodja sektorja Savinje pri Direkciji RS za vode Nataša Kovač: »Les veliko uporabljamo v sonaravnih ureditvah, in tako bo tudi pri sanaciji. Že zdaj smo ga uporabljali v izrednih ukrepih, sploh v Zgornji Savinjski dolini, kjer so bile že marsikje izvedene sonaravne jezbice. Tam kombiniramo kamen in les, tako da nam vsa podrta drevesa pridejo zelo prav. Uporabljamo cela debla, ki jih vgradimo v brežine kot jezbice, ki potem varujejo brežino pred nadaljnjo erozijo, debla iz koreninskega sistema na novo poženejo in čez čas sploh ni videti, da je bil tam kak poseg, brežine pa so zavarovane.«

Gregor Križnik: "To je fotografija povsem neprimerne ureditve Savinje nad Ljubnim. Je pa res, da so to zložbo zgradili v prvih nekaj tednih o poplavi ob vsesplošnem kaosu." FOTO: Gregor Križnik

Gregor Križnik pravi, da je treba pri urejanju vodotokov seveda iskati naravne rešitve, a da žal včasih ne gre drugače kot z betonom. »Ko je treba varovati pomembno infrastrukturo, recimo regionalno cesto, kaj drugega kot kamnitobetonsko zavarovanje ni smiselno. Primer slabe prakse so, ko odseke obzidajo z ravnimi zidovi, da je brežina kot tobogan, in tlakujejo dno vodotoka, s čimer ga trajno uničijo. Je pa možno narediti tako, da se beton sploh ne vidi. Ljudje mislijo, da smo ribiči proti ureditvam, da kompliciramo. Ni res. Želimo le, da se naredi dobro, da je potem na tem odseku mir in ni več nobenih posegov.« Dodaja, da je ključno, da pri kamnitobetonskih ureditvah brežin naredijo globoke fuge, da je veliko neravnin, na to naložijo humus, potem pa zasadijo travo in drugo rastje.

Voda vzame, če more

Prav to so naredili na 15-metrski brežini nad Strugami v občini Luče. Med poplavo je tu vse odneslo, vključno s cesto. Križnik pravi, da so se pristojni za ta del posvetovali tudi z ribiči, saj je bilo to območje eno najlepših na Savinji: »Zdaj so že posejali travo, tu bodo še grmovnice in v letu, dveh bo vse zeleno, čeprav je spodaj res močan armiranobetonski zid.«

Ena najzahtevnejših ureditev je bila v Strugah. Desno vidimo 15-metrsko zložbo, ki so jo že zasuli in posejali travo. V nekaj letih bo zelena. FOTO: Črt Piksi

Zasaditve so nujne tudi zaradi trdnosti, pojasnjuje Križnik: »Obstaja tabela trdnosti brežin. Brežina, gosto zaraščena z vrbovino in jelšami, ima enako trdnost kot kamnita zložba. Mora pa biti negovana. To pomeni, da je treba opraviti tudi sečnjo, kot se je to delalo včasih. Na vsakih 20, 30 metrov so pustili eno veliko drevo, vmes pa so pozimi vse, kar je bilo debelejše od debeline roke, posekali. Pustili so, da je bila vrbovina visoka od dva do tri metre, upogljiva. Ko je prišla visoka voda, se je to poleglo po brežini, jo ščitilo in ni trgalo bregov. Pred dvesto leti niso imeli bagrov in drugih strojev in so morali vse desetkrat premisliti, kaj bodo naredili.«

Kaj vse bodo urejali na Savinji in kako, še ni dokončno znano, najdlje je državni prostorski načrt za Spodnjo Savinjsko dolino, za Zgornjo Savinjsko bodo pripravili dva. Bistveno pa je, da bodo Savinjo urejali od izvira do izliva. Vodi smo namreč v zgodovini vzeli veliko prostora, je dejala državna sekretarka.

Gregor Križnik pravi, da gre v tem primeru za primer izjemno dobre utrditve in razvoj vegetacije ter drugih struktur v dveh letih, ureditev pa je zdržala tudi lansko ujmo. FOTO: Gregor Križnik

Gregor Križnik dodaja, da vodotoke gledamo skozi preozko časovno okno: »Ali se bo dogodek, kakršen je bil lanski, ponovil? Zagotovo. Ne vemo pa, ali letos, drugo leto ali pa čez 200 let. Ali se lahko zgodi še kaj hujšega? Materialni, geološki, pisni viri pričajo, da so že bili takšni dogodki ne tako daleč nazaj. Leta 1730 je bil vodostaj na Ljubnem še za skoraj meter višji kot lani. Kar pomeni, da bomo tu verjetno poplavljeni, ampak moramo poskrbeti, da vsaj ne bomo na pol podrti.«