Ljubljana – Kulturno ministrstvo je sklenilo narediti konec različni obravnavi sovražnega govora v medijskih vsebinah in v oglasih. Pojavljajo se pomisleki, zakaj sankcionirati medije, saj je neprimernih vsebin mnogo več na družbenih omrežjih, ki jih nihče ne nadzira, ali inšpektorji dobivajo preveliko moč in ali predlogi pretirano posegajo v svobodo izražanja.
Snovalci sprememb poudarjajo, da nimajo namena sankcionirati četrte veje oblasti, zato ob uvedbi glob za objavo sovražnega govora uvajajo tudi milejši ukrep – odstranitev vsebine, in sicer z varovalko, ki inšpektorju omogoča, da za stališče zaprosi poljubno relevantno strokovno združenje novinarjev.
FOTO: Delo Infografika
Čeprav je lani tudi generalni državni tožilec
Drago Šketa dejal, da bi medijsko zakonodajo morali prenoviti s kazenskimi posledicami za sporne objave, so mnogi do takšnih novosti zadržani. Veljavna ureditev sicer že prepoveduje vsakršno spodbujanje k sovraštvu, vendar takšno početje sankcionira le pri oglaševalcih.
Polje arbitrarnega odločanja
Nekdanji ustavni, danes vrhovni sodnik
Jan Zobec, zaradi dikcije, ki uporablja »odprte, izmuzljive, fluidne in nedoločne pojme«, meni, da uvedba takšnega prekrška nevarno posega v svobodo izražanja, še posebej zato, ker je razlaga v pristojnosti inšpektorja – in ne sodnika.
»V svobodo izražanja, ki velja za pravico s posebnim, celo privilegiranim statusom, je mogoče posegati le na podlagi strogega testa sorazmernosti, ki ga opravičujejo šele okoliščine neposredne in neizogibne nevarnosti nasilja. Predlagane spremembe odpirajo prostor arbitrarnemu, lahko celo samovoljnemu inšpekcijskemu poseganju v eno od osrednjih ustavnih vrednot,« komentira. To pa ni edina možnost za arbitrarno odločanje, Zobec jih našteje še več: katero združenje inšpektor izbere, kakšen je pomen tega mnenja, ali ga lahko nasprotna stranka izpodbija in predloži mnenje nekega drugega združenja.
Jan Zobec, vrhovni sodnik:
Na možnost, da bodo lahko inšpektorji zahtevali umik sovražnih vsebin in medijem naložili globo, gledam z zaskrbljenostjo in se sprašujem o ustavni skladnosti te rešitve. Prvič, ker o tako občutljivih in zahtevnih pravnih vprašanjih odloča inšpektor (in ne sodnik) in drugič, ker gre za neopredeljene, odprte pojme, ki bodo že sami po sebi brez preizkusa s testom sorazmernosti narekovali izrekanje sankcij.
Nove pristojnosti inšpektorjev so nesprejemljive tudi za združenje novinarjev in publicistov, saj se vsak poseg v vsebino lahko kaj hitro sprevrže v poseg v svobodo izražanja, ki jo varuje ustava. »Predlog je toliko bolj sporen zato, ker bi lahko inšpektor o tem, kaj je sovražni govor, presojal izključno na podlagi lastne presoje, na to pa ne bo možnosti pritožbe,« pojasnjuje
Aleš Kocjan, tajnik združenja. Kot dodaja, novinarska združenja niso namenjena presojanju o sovražnem govoru, saj med drugim za to niso dovolj usposobljena. Tudi če bodo k temu pozvani, ne bodo sodelovali.
Sovražni govor prepovedujeta tako ustava kot kazenski zakonik, ki za javno spodbujanje in razpihovanje sovraštva na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, predvideva zaporno kazen do dveh let. Če je dejanje storjeno z objavo v medijih ali na spletnih straneh, je kazni podvržen tudi odgovorni urednik medija, a je zadnja leta uspešnih obsodilnih sodb mogoče prešteti na prste ene roke.
Že pred snovanjem sprememb so opozarjali, da medijski zakon ni pravi poligon za urejanje tovrstnih vprašanj, saj jih lahko urejajo le ustava in kazenski zakonik, zato pričakujejo, da bo ministrstvo v nadaljevanju postopka te določbe umaknilo.
Na ministrstvu pojasnjujejo, da možnost pritožbe zagotavljata tako ustava kot zakon o upravnem postopku. FOTO: Roman Šipić
Pojasnilo ministrstva za kulturo:
Osebam, ki menijo, da ukrep inšpekcijskega organa posega v njihove pravice ali pravne koristi, je zagotovljena tako možnost pritožbe na organ druge stopnje kot sodno varstvo. Pravico do pravnega sredstva zoper odločitev upravnega organa o posameznikovih pravnih interesih zagotavlja že ustava. V inšpekcijskem postopku ima pravico do vložitve pritožbe vsakdo, ki meni, da konkretni upravni akt posega v njene pravice ali pravne koristi.
Pritožba je po zakonu o splošnem upravnem postopku edino redno pravno sredstvo za varstvo zakonitosti. Predstavlja zakonito možnost odprave ali spremembe izdanega upravnega akta. Kot izraz nezadovoljstva strank ima velik pomen, saj ne zasleduje le varstva njihovih pravic, temveč tudi notranji upravni nadzor drugostopenjskih organov nad delom prvostopenjskih organov. Pri kršitvah zakona o medijih je drugostopenjski organ ministrstvo. Zoper njegovo odločbo je dopustna tožba pred upravnim sodiščem.
Z zavedanjem potrebe po ohranjanju ravnotežja med svobodo izražanja in pravico do zaščite pred diskriminacijo in razpihovanjem sovraštva predstavlja vključitev profesionalnih združenj dodatno varovalko. Odgovornost za odločanje je še vedno na inšpektorju, ki je za to področje specializiran in pri opravljanju svojega dela črpa iz sodne prakse in ustavnopravne doktrine, ki sta na področju pravice do svobode izražanja obsežni in dodelani. Rešitev mu omogoča posvetovanje, saj gre nenazadnje za področje, ki ga urejajo tudi novinarski kodeksi, poleg tega pa je že uveljavljena praksa, da se sodišča pri odločanju o medijskih zadevah, sklicujejo na razsodbe častnih razsodišč.
Mediji še bolj pod drobnogledom
V društvu novinarjev se bodo s pripombami odzvali med javno razpravo, se pa zavedajo občutljivosti in težavnosti tematike. O predlaganih določbah je treba temeljito premisliti, razlaga njegova generalna sekretarka
Špela Stare. »Svoboda govora ni absolutna in sovražnega govora ne ščiti. Pri vsaki objavi je treba presojati, ali je zapisano nekaj, kar je znotraj svobode govora ali nekaj, kar poseže v pravice drugih in zato zunaj zaščite.«
Zagata je po njenih besedah v tem, da bi predlagane novosti veljale samo za medije, čeprav je mnogo več neprimernih in za umik zrelih vsebin na družbenih omrežjih. Slovenija je bila že večkrat opozorjena, da je pri pregonu sovražnega govora neuspešna, poleg tega pa internet ni prepoznan kot javni prostor, zato je nekdo lahko kaznovan, če je nestrpen ali nasilen v gostilni, na spletu pa mu za enako izražanje ni izrečena globa, primerja. Problema se je treba lotiti celostno, saj so klasični mediji v primerjavi z družbenimi in drugimi platformami že zdaj bistveno bolj regulirani.
Špela Stare, generalna sekretarka društva novinarjev:
Obstaja pomislek, ali bo imel inšpektor prevelike pristojnosti in zakaj bi predlagana ureditev veljala samo za medije. Problem bi morali reševati celostno in enako za vse deležnike v javnem prostoru. Tožilstvo, denimo, na internet ne gleda kot na javni prostor. Sankcioniranje sovražnega govora v medijih je kamenček v mozaiku, ki še zdaleč ni sestavljen.
Če bo ukrep vseeno zaživel, je edini organ, ki je vsaj približno usposobljen za razpravljanje o tako občutljivi temi, novinarsko častno razsodišče, ki deluje v okviru društva in sindikata novinarjev, še poudarja. Generalna sekretarka se tudi sprašuje, ali je sodelovanje inšpektorja z relevantnimi medijskimi organizacijami pri presoji rešitev ali le prelaganje njegove odgovornosti. Pravi pa, da je dobro, ker ministrstvo ne predvideva globe za samo objavo, ampak za nasprotovanje njenemu umiku, ko je protipravnost že ugotovljena.
Druge oblike v drugem predpisu
V pripravo besedila so vključili strokovnjake, kot je
Rok Čeferin, ki bo konec septembra nastopil mandat ustavnega sodnika. Predlagane rešitve je ocenil kot dobre, vendar je v tujini in nedosegljiv za komentar. Vodja okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani
Katarina Bergant je povedala, da nima pristojnosti, da bi govorila v imenu celotne ekipe piscev, je pa dodala, da je nastali predlog stvar strokovnega usklajevanja skupine.
Na ministrstvu so prejšnji teden odprli dvomesečno javno razpravo o predlaganem zakonu, septembra bodo o njem organizirati javno tribuno, do konca leta pa ga poslati v državni zbor. Poudarjajo, da mora biti ta predpis tudi vnaprej utemeljen na načelu zaščite in omogočanju svobodnega izražanja ter svobode medijev.
»Za morebitno urejanje drugih oblik spletnega komuniciranja je mogoče razmisliti o posebnem zakonu po vzoru držav, ki so ga pripravile ali napovedale, denimo Nemčija, Združeno kraljestvo in Irska, pri čemer je treba ukrepanje omejiti na urejanje nezakonitih vsebin s škodljivimi družbenimi učinki, denimo razpihovanje sovraštva ali pozivi k terorizmu, in ne vsebin na splošno,« so zapisali.
Obstoječa ureditev ni učinkovita, ker ne predvideva sankcij.
Predlog v presojo primerov sovražnega govora vključuje novinarska združenja.
Odpirajo se možnosti za samovoljno ravnanje, manjka pa možnost sodnega varstva.
Komentarji