Širjenje nestrpnosti je postalo samoumevno

Ljubljana – Pozivanje k izgonu in iztrebljanju družbenih manjšin, prikazovanje neonacističnih simbolov in podobno neprimerno komuniciranje na spletu ali v javnosti pri nas še ne pomeni kazenske odgovornosti. Tudi če sovražni govor ali drugo vrsto širjenja nestrpnosti kdo prijavi, bi bil storilec lahko obsojen le, če je s tem kratil red in mir. To pa je za marsikoga premalo učinkovito.

Hujskanje zoper drugačnost je bilo dolgo omejeno na »gostilniške« debate. Z digitalizacijo se je preselilo tudi na splet in družbena omrežja, komentira Andrej Motl, koordinator spletne prijavne točke za sovražni govor Spletno oko, ki je na ljubljanski fakulteti za družbene vede na to temo organizirala posvet.

Še posebno ob množičnih prihodih beguncev leta 2015 in drugih prelomnih dogodkih so družbena omrežja preplavile sporne objave, razlaga Motl: »Največkrat se ni odzval nihče, širjenje nasilja pa je postalo nekaj povsem običajnega in sprejemljivega.«


 

Kaj omejuje sankcioniranje

Sovražni govor, torej spodbujanje sovraštva, nasilja in nestrpnosti na podlagi osebnih okoliščin, prepoveduje 297. člen kazenskega zakonika. Vendar pri večini spornih vsebin na spletu ne gre za kazniva dejanja po tem členu, opozarjajo na generalnem državnem tožilstvu. »Nestrpna ksenofobna retorika je vedno pogosteje del javnega komuniciranja. A družbeno nesprejemljiv sovražni govor ni enak kaznivemu sovražnemu govoru kot tudi ne žaljivki,« razlaga Drago Šketa, državni generalni tožilec. Sovražni govor je namreč treba razmejevati med kaznivimi dejanji in prekrški, ki niso domena državnega tožilstva in so težko dokazljivi.



Prav tako mora javno razširjanje idej za obsodbo napeljevati h konkretnim nasilnim dejanjem. To se je, denimo, zgodilo pred časom, ko je skupina storilcev javno spodbujala k sovraštvu proti Romom, torej njihovi etnični pripadnosti. Sodišče se je odločilo storilce obsoditi na zaporno kazen, kakor določa kazenski zakonik, vendar predvsem zato, ker so pri razširjanju sovraštva ogrožali javni red in mir.

»To je med navzočimi povzročilo vpitje in nastrojenost vaščanov proti priseljeni romski družini,« primer pojasnjujejo na tožilstvu. Od leta 2011 do letos je sodišče zaradi kršitve člena kazenskega zakonika od skupno 271 podanih ovadb na generalno državno tožilstvo podalo 45 obsodilnih obsodb, kar pa je glede na vsakodnevne sporne objave na spletu gotovo premalo.


 

Več ozaveščanja

Kazensko zakonodajo bi morali po mnenju Motla narediti bolj razumljivo. Prav tako bi več popravkov potrebovala medijska zakonodaja, ki nima kazenskih posledic za sporne objave, dodaja Šketa.

Gotovo pa sovražnega govora ni mogoče regulirati z represijo, dodajajo na policiji: »Represivni organi ne morejo biti prvi med poklicanimi za uravnavanje sovražnega govora. Za ozaveščanje družbe na tem področju bi si morale bolj prizadevati vse državne in nevladne institucije, družba sama po sebi pa bi morala delovati preventivno in odpravljati vzroke za nastajanje razmer, ki vodijo v sovražni govor.« Poudarjajo še, da je treba v ta namen podpirati izobraževalne, promocijske in druge preventivne dejavnosti.