V nadaljevanju preberite:

Ob vprašanju, ali je neobičajna nagnjenja, kot denimo do otrok, mogoče »ozdraviti«, dr. Polona Selič-Zupančič opozarja, da je »vsekakor najprej treba nujno poskrbeti za varnost in pomoč zlorabljenim otrokom«, da pa si je stroka dokaj soglasna v oceni, da gre pri spolnih zlorabljevalcih otrok za osebnostne in vedenjske motnje, ki jih ni mogoče »pozdraviti«. Seveda pa bi bilo mogoče takšne ljudi naučiti, dodaja, da obvladujejo svoje vzgibe, saj je v vseh terapevtskih programih sprejemanje odgovornosti za lastno vedenje in učenje nadzora nad svojimi dejanji in vzgibi ključno: »Zlorabljevalci praviloma ne razkrivajo preteklih spolnih praks in deviacij, te zanikajo ali minimalizirajo. V zaporu obsojeni zaradi kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost neredko zanikajo zlorabo ali posilstvo. Med tistimi, ki tovrstna dejanja priznavajo, pa je pogosto minimaliziranje lastne odgovornosti oziroma pripisovanje odgovornosti žrtvi.« Terapevtsko pomoč bi bilo zlorabljevalcu smiselno ponuditi le pod pogojem, da priznava in prevzema odgovornost za zlorabo, meni prof. dr. Selič-Zupančič: »Če tega pogoja ne izpolnjuje, je škoda in kontraproduktivno trošiti čas in energijo za pomoč, ki ju praviloma primanjkuje celo za žrtev.«