Ne le večja mesta, skoraj vsako naselje na območju Jugoslavije je nekoč imelo in ima še danes svojega albanskega slaščičarja, pri katerem smo kot otroci kupovali kepice sladoleda, je pojasnil Mladen Zobec, ki na Univerzi v Gradcu raziskuje albanske migracije na jugoslovanski severozahod v času socializma.

Seveda albanski priseljenci niso le sladoledarji, mnogi so visoko izobraženi na različnih področjih, vendar je zanimivo vprašanje, zakaj so se prav Albanci v socializmu tako pogosto zaposlovali v zasebnem sektorju, je svoje zanimanje pojasnil Zobec.

Mladen Zobec FOTO: Alexander Leljak

Na začetku raziskave ga je čakalo več presenečenj. Prva je bila ugotovitev, da kljub ikoničnosti in razširjenosti značilnega lika albanskega slaščičarja, o njih še ni veliko zapisanega. »Ko sem se začel poglobljeno ukvarjati s to temo, me je presenetilo, da sem naletel le na Albance iz Makedonije, nato sem ugotovil, da vsi albanski slaščičarji, ne le v Sloveniji, temveč po vsej Jugoslaviji in širše, prihajajo iz peščice vasi z majhnega območja regije Polog na severozahodu Makedonije,« je povedal.

Še eno nepričakovano odkritje pa je bilo, kako zgodaj se je ta migracija začela. Prvi albanski slaščičarji in sladoledarji so iz Makedonije na območje Slovenije začeli prihajati že med prvo svetovno vojno, še v času avstro-ogrske monarhije. Seveda pa celo stoletje niso ostali le pri slaščicah, številni so z leti svojo ponudbo razširili. Burek k nam ni prišel iz Bosne, ampak so ga prvi začeli prodajali prav albanski obrtniki iz Makedonije, pogosto nekdanji slaščičarji, je pojasnil.

Podjetniki v socializmu

Ta albanska skupnost slaščičarjev iz Pologa je še posebno nenavadna v kontekstu socializma. Medtem ko so se drugi migranti znotraj Jugoslavije zaposlovali večinoma kot delavci v proizvodnji ali družbenem sektorju ter se sčasoma pogosto z družinami preselili v mesta, so slaščičarji iz poloških vasi migrirali sami in ustanavljali podjetja, denar pa pošiljali družini, ki je ostala na domači kmetiji, kamor so se tudi sami nato praviloma vračali.

Vzrok za to posebnost je zapleten splet zgodovinskih okoliščin, zaradi katerih se je na tem območju ohranila posebna vrsta migracij, ki je bila značilna za Balkan pod otomanskim cesarstvom. Ta oblika se v albanščini imenuje gurbet, v južnoslovanskih jezikih pečalba, označuje pa tip migracij, ko moški iz ruralnega okolja odidejo na začasno delo, denar pa prinašajo družini, ki ostane doma. Ta tip migracije je bil razširjen po večjem delu Balkana, dokler ga ni sčasoma nadomestila drugačna vrsta migracije, ki ni več predpostavljala vrnitve, vendar so pološki slaščičarji zaradi specifičnih okoliščin tradicijo ohranjali precej dlje.

Raziskava je vključevala terensko delo v Sloveniji in Makedoniji. FOTO: Osebni arhiv

Čeprav je socializem poskušal odpraviti razlike med razvitim severom in nerazvitim jugom ter prinesti modernizacijo, so se že kmalu po drugi svetovni vojni med muslimanskim in pravoslavnim prebivalstvom v Makedoniji začele pojavljati vse večje razlike. Pravoslavno prebivalstvo se je množično selilo v mesta, ljudje so se zaposlovali v družbenih podjetjih in upravi, številnost njihovih družin pa se je zelo zmanjšala. Albanci pa so pogosteje ostajali na podeželju, večinoma so delali v zasebnem sektorju, ohranjali pa so bolj tradicionalne odnose in načine preživljanja.

Vzrok za tako velike razlike je bilo veliko nezaupanje, ki je vladalo med albanskim prebivalstvom in jugoslovansko oblastjo ter se je, v različnih oblikah, ohranjalo skoraj skozi celotno obdobje socialistične Jugoslavije. »Država ni vedela, kaj naj stori z Albanci, ni se znala ukvarjati z njihovimi težavami in jim ponuditi perspektive v okvirih socialistične modernizacije, ki bi bila zanje lahko uresničljiva. Hkrati je oblast v socializmu poskušala omejevati vpliv kulture in islama pri Albancih v Makedoniji, pogosto tudi z represijo,« je povzel Zobec.

Albanci so v Severni Makedoniji bolj svobodni

Ekonomske razlike znotraj Jugoslavije so bile večje kot v katerikoli drugi evropski državi. Na območju Slovenije v Jugoslaviji brezposelnosti skoraj ni bilo, »v Makedoniji pa je stopnja zaposlenosti redko presegala 30 odstotkov za delo zmožnega prebivalstva«. Tudi participativne momente socializma, ki jih lahko najdemo v Sloveniji in na Hrvaškem, bi v Makedoniji ali na Kosovu iskali zaman. Seveda vzrokov za to ni mogoče iskati v stereotipnih naravah narodov, različni delovni kulturi in podobnih šovinističnih pripovedkah, temveč v kompleksnem spletu zgodovine, je opozoril Zobec. Zaradi takšnega stanja je pri proučevanju Jugoslavije vedno treba biti zelo pozoren na velike razlike v perspektivah. Z vidika Makedonije ali Kosova je bila Jugoslavija nekaj popolnoma drugega kot z vidika Slovenije, je spomnil. Zaradi težkih razmer je bila migracija za mnoge nujna, visoka stopnja brezposelnosti in manjše razvitosti regije pa sta zagotovili, da je bila delovna sila z juga poceni in zato na severu zaželena.

Predsodke smo podedovali še iz Avstro-Ogrske​

Velik del raziskave je potekal na terenu, v pogovorih z albanskimi obrtniki tako po Sloveniji kot v Makedoniji, zelo pomembne pa so tudi raziskave arhivov. »Proučil sem dokumente, povezane z obrtnimi dovoljenji iz Jugoslavije, pri čemer se je presenetljivo izkazalo, da gre za zelo zanimive tekste,« je opisal Zobec. V 50. letih preteklega stoletja, »v času razvijajoče se socialistične uprave« so namreč celo suhoparni dokumenti, kot so obrtna dovoljenja, pogosto vključevali raznovrstna pričevanja vpletenih, kar daje zelo jasno sliko predsodkov proti »orientalskim slaščičarjem«, kakor se je takrat glasila uradna klasifikacija. Predvsem nižji uradniki na občinski ravni so jih pogosto obravnavali diskriminatorno, jim že vnaprej odrekali dovoljenja zaradi nehigieničnosti, čeprav sploh še niso začeli delovati, in jim očitali postopaštvo. To so klasični predsodki o »umazanih in lenih muslimanih«, tovrstni orientalizem pa je socialistična oblast delno nasledila še iz časov avstro-ogrske monarhije, je pojasnil Zobec.

Hkrati pa ti dokumenti razkrivajo razliko znotraj jugoslovanske birokracije na lokalni in republiški ravni. Republiška oblast, ki si je prizadevala za ideal bratstva in enotnosti, je zaradi diskriminatorne obravnave albanskih slaščičarjev pogosto oštevala lokalno oblast in ji očitala šovinizem. Kadar so se slaščičarji, ki jim je lokalna oblast zavrnila dovoljenje, pritožili na republiško raven, so bili pogosto uslišani.

Nov val diskriminacije in neverjetnih zgodb o nečednih in nehigieničnih poslih albanskih obrtnikov je Jugoslavijo zajel v osemdesetih letih, ko so se zaradi konfliktov na Kosovu odnosi države do albanske manjšine, spet zaostrili.

Nekateri sladoledarji so z leti svojo ponudbo močno razširili. FOTO: A. V. 

Med brskanjem po ljubljanskem arhivu je Zobec odkril tudi zanimivo zgodbo o tem, kako so po sporu med Titom in Stalinom sredi prejšnjega stoletja v Ljubljano prišli trije »orientalski slaščičarji« iz poloških vasi, ki so do takrat delovali na Češkoslovaškem. V Ljubljani so dobili status političnih beguncev, ker so v zaostrenih geopoltičnih razmerah kot Jugoslovani na Češkoslovaškem postali nezaželeni. Ko je nato v Makedoniji povpraševal po tem, je izvedel, da še vedno na Češkem in predvsem Slovaškem deluje veliko slaščičarjev, skoraj vsi pa prihajajo iz ene same vasi v Pologu. Odpravil se je še v Bratislavo in obiskal slaščičarsko družino, ki je delovala tam že vse od začetka socializma, z izjemo nekaj mesecev po sporu z informbirojem in po jugoslovanski obsodbi sovjetske zasedbe Češkoslovaške, ko so kot Jugoslovani nenadoma postali nezaželeni in so se bili prisiljeni za nekaj mesecev umakniti nazaj v domovino.

Kljub temu albanski sladoledarji še vedno delujejo na Slovaškem in tudi tam so, kakor v Jugoslaviji, pustili svoj pečat. Njihov sladoled je še vedno priljubljen in prepoznaven kot »jadranska« ali »balkanska zmrzlina«.

Prihod pekov

Čeprav se je skozi 20. stoletje ohranjala tradicija gurbeta, se je po razpadu Jugoslavije začel trend stalnega priseljevanje celotnih družin. »Večina albanskih obrtnikov, s katerimi sem govoril, je povedala, da so bili že njihovi očetje, dedi in včasih celo pradedi gurbečarji, šele oni sami pa so postali priseljenci,« je pojasnil Zobec.

Meni, da je eden od vzrokov za to verjetno drastično znižanje cen zemljišč v Pologu. Ta so bila v času Jugoslavije zelo draga, zato so družine, ki so želele odpreti slaščičarno v Sloveniji, zadosten kapital lahko pridobile že s prodajo dela zemljišča. Zaslužke slaščičarne so nato pogosto vlagali nazaj v kmetijska zemljišča, zato so cene nepremičnin v Pologu ostale nenavadno visoke. Zaradi razvrednotenja zemlje ob razpadu Jugoslavije, ko je bilo za začetni kapital treba prodati precej večja zemljišča, bi družine tam verjetno težko ostale in se preživljale s kmetovanjem, ugiba Zobec.

Z Balkana je odšlo za dve Sloveniji ljudi

Druga novost, ki je zaznamovala desetletja po razpadu skupne države je širitev albanskih pekarn po Sloveniji. Medtem ko je večina slaščičarjev prišla iz makedonskega Pologa, je večina pekov iz regije Has na jugu Kosova, je pojasnil Zobec, ki se čudi, da so albanski peki Slovenijo dosegli šele v zadnjih treh desetletjih, saj so bili na Hrvaškem razširjeni že v času socializma.

Zobec ni le proučevalec migracij, temveč migrantsko življenje doživlja na lastni koži. Čeprav je zaposlen v Gradcu, terenske raziskave pa večinoma izvaja na območju Slovenije in Makedonije, prebiva v avstrijski prestolnici. »Dunaj je vedno bil močno povezan z Balkanom in migracijami z Balkana,« je pojasnil. Obstaja celo trasa podzemne železnice, ki jo nekateri Dunajčani zaničljivo imenujejo kar »orient express«, saj preči mestna okrožja, ki jih naseljujejo prišleki z Balkana, seveda tudi slaščičarji iz Makedonije, peki s Kosova in občasno kak raziskovalec njihovih migracij.