Niso vsi Italijani Salviniji

Zgodovinarka Kaja Širok se ukvarja s kolektivnim spominom (in pozabo) na obmejnem območju. Leta 2012 je pri založbi ZRC SAZU izšla njena knjiga Kalejdoskop goriške preteklosti. Za delo na področju kulture in zgodovine ji je italijanski predsednik Giorgio Napolitano podelil naslov viteza italijanske zvezde. Danes direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije, po rodu Solkanka, zelo kritično sprejema nedavne dogodke v Bazovici ob italijanskem državnem prazniku Dneva spomina na žrtve fojb, zaradi katerega se je odločneje oglasila tudi slovenska politika.
 

Italijanski politični negacionizem ni nikakršna novost, odkar so leta 2004 uvedli državni dan spomina. Ali je s takšno vlogo Antonia Tajanija, predsednika EU parlamenta, in tudi predsednika republike Sergia Mattarelle doseglo novo raven, ki je prej bolj skrb zbujajoča? Tajani se je sicer opravičil, češ da smo ga narobe interpretirali.

Ne, vsi smo ga zelo dobro razumeli. Prisotnim je povedal točno to, kar je od njega želela slišati množica. Dan spomina je nastal s ciljem, da se govori o nacionalni tragediji, ki je razumljena kot pozabljena, zamolčana, ignorirana, in kjer se umešča trpljenje Italijanov ob bok trpljenju judovske skupnosti v času holokavsta kot nedolžnih žrtvah, ki jih je bremenilo zgolj dejstvo, da so Italijani in posledično žrtve komunističnega slovanskega nasilja. Češ da gre za iste bolečine, za iste krivde, za iste genocidne poteze. O bolečini izgube in kršenju človekovih pravic iz današnje perspektive  težko sodimo in to tudi ni namen.  Lahko pa strokovno razpredamo o vzrokih in posledicah vojnih in povojnih dogodkov.



Negiranje 20 let fašističnega režima in historičnih dogodkov po vzpostavitvi rapalske meje je tu nadvse priročno. Spremljamo dikcije novodobnega fašizma, ki gradi del svoje retorike na Italijanih kot žrtvah brezumnega nasilja in jih postavlja v vlogo ene največjih žrtev druge svetovne vojne.
 

Tajani je v govoru omenjal nacizem in komunizem, fašizma pa ne. Bržkone povsem namerno.

Vse že 15 let temelji na tej tezi žrtev, ki imajo kot edino krivdo to, da so bili Italijani. Dikcija je tukaj postavljena zelo spretno in uspešno, v izogibanju širšega historičnega konteksta in nacionalni polarizaciji. Na eni strani se izpostavlja slovanskega neciviliziranega komunističnega barbara in na drugi strani ljudi, ki so civilizirani del tega prostora, a je njihova nesreča ta, da so te zemlje okupirale »titinske horde«. Če bi dan spomina gradili na drugih zgodbah in širšem kontekstu prostora, bi dejansko morali govoriti o požigu Narodnega doma, o tako imenovani etnični bonifikaciji, o odnosu do drugorodnih prebivalcev tega prostora. Do tega pa dan spomina nima nikakršnega odnosa. Z dnevom spomina se izpostavlja zgolj vlogo o tako imenovanih slavo titinih (Titovih Slovanih), Titovih komunistih, ne pa o Slovencih ali Hrvatih ali o ljudeh, ki so v tem prostoru sobivali.



Ni tako problematično, ko o žrtvah govori notranji minister Salvini, od njega takšne ekscese lahko pričakujemo in na slednjih tudi nabira svojo volilno bazo. Problematično postane, ko enako dikcijo povzema tudi Mattarella, ki je italijanski predsednik in očitno sledi nagovorom svojih predhodnikov. Obstaja dolga zgodovina umeščanja takšnega pogleda na dogodke, ki seže že v leto 2007, ko je o hordah barbarov, ki da so pobijali nedolžne ljudi zgolj zato, ker so bili Italijani, govoril tudi takratni predsednik Napolitano. Da je takšen pogled na dogodke postal del utečenega nacionalnega diskurza ob dnevu spomina opominja na to, da so ti dogodki na politični ravni še kako aktualni. Obenem pa obe državi, kot članici EU, poskušata graditi odnose na novih vrednotah. Obstaja ogromno obmejnih iniciativ, govori se o skupni kandidaturi za EPK 2025. V trenutku, ko se ta ista politika obrača v prostor z naracijami okrutnih barbarov, to postane zelo problematično. Na obeh straneh meje.
 

Četudi Slovenija fojb ne zanika?

Vsekakor. Na Tržaškem in Goriškem maja leta 1945 skoraj ni obstajala širša družina, kjer ne bi izginil vsaj eden izmed njenih članov ali znancev. Priznati moramo bolečine, ki so nam bile zadane, in bolečine, ki smo jih zadali. V multikulturnem prostoru, ki je povod za različne zgodovinske interpretacije istih dogodkov, mora skupnost prepoznati bolečino drugega. To so težke zgodbe in nobeden jih ne zanika. Ne pristajamo pa na to, da so te bolečine in ta čustva politično manipulirana. Primerjava bolečin je absurdna in služi zgolj nabiranju političnih točk.
 

Ali se spomnite takšnega odziva slovenske politike na katero koli podobno italijansko politično provokacijo?

Ne, ampak sem opazila hkrati tudi odziv hrvaške politike, ki je drugače razcepljena in polna svojih okostnjakov v omari. Nastopila je složneje. Odziv je v okvirih slovenske politike, vendar šele po tem, ko je po družabnih omrežjih zavrelo. To, da je del politične javnosti zgolj zaskrbljen, ne pove ničesar o situaciji, v kateri smo se znašli in ne o tem, kaka stališča sprejema slovenski politični vrh do nedavnih dogodkov. Pogrešam odločilnejši odziv slovenske evroparlamentarke, ki je doma iz tega območja in bi morala to zgodbo bolje poznati in ostreje obsoditi. Če bomo začeli enačiti zgodbo, da so povojni poboji enaki Auschwitzu in drugimi koncentracijskimi taborišči, bomo dva zelo krvava trenutka zgodovine nespametno mešali in ničesar dosegli.


 

Notranji minister Matteo Salvini je primerjal fojbe z Auschwitzem. Je nalašč pozabil italijanska taborišča?

Na ravni ohranjanja kolektivnega spomina na izkušnje koncentracijskih taborišč se je v Italiji vzpostavila teorija, da so to bila sekundarna taborišča, ki se ne morejo primerjati z izkušnjo nemških. Že leta 2004 je Berlusconi v šali primerjal italijanska taborišča z izkušnjo počitnic. Znano pa je, da je največ Slovencev umrlo ravno na Rabu, kjer so nepopisno trpeli v nehumanih razmerah.  Vendar ne moremo trditi, da se italijanski kolektivi spomin izkušnjo taborišč zavrača, ker ni tako. Vsako leto smo povabljeni na komemoracijo v Gonars, pred leti je izšel na pobudo župana mesta tudi strip Italijanska zima, ki specifično govori o izkušnji slovenskih otrok v italijanskem taborišču.
 

Kako ločiti resnice in manipulacije?

Menim, da se je treba vedno usmeriti v dejstva. Rab je dejstvo. Rižarna je dejstvo. Fojbe so dejstvo. Operiramo pa s politiko številk, interpretacij in predvsem revizionizmov na obeh straneh. Predvsem pa operiramo s slabim poznavanjem zgodovine in njenih dejstev. Špekulacije, da je v fojbah umrlo na tisoče, več 10.000 ljudi, ki so jih barbari z vzhoda v svoji slepi ideologiji pobili z namenom etničnega čiščenja, so se v medijih pojavljale toliko časa, da so danes skoraj tolmačene kot resnica. To, da je postavljena ocena umrlih v fojbah med 3.000 do 4.000, ter da to niso samo pripadniki italijanske skupnosti, ne zanima nikogar. Pri tem ponavljam, vsaka žrtev je nesmiselna, vsako življenje vredno. Takšne retorike pa danes uničujejo strpnost in prihodnost za mlade, ki tu živijo.
 

Ima Italija kljub izkoriščanju dneva spomina dovolj zgodovinske samorefleksije?

Niso vsi Italijani Salviniji, to je potrebno tu poudariti in izpostaviti, da ne pride do vala posplošitev in novih fašističnih primerjav. Tem polarizacijam se moramo nujno zoperstaviti in graditi drugačne odnose med obema državama.
O tem je bilo napisanih veliko zgodovinskih raziskav, nenazadnje je skupina italijansko-slovenskih zgodovinarjev tudi objavila poročilo slovensko-italijanske kulturno-zgodovinske komisije že pred dvema desetletjema.
Očitno politiki ni v interesu, da bi skupne interpretacije vključila kot del učnega programa v obmejnih šolah, tako slovenskih kot italijanskih.
Osebno menim, da je največja tragedija ta, da bodo zaradi teh dogodkov in zgodovinskih manipulacij ostali prizadeti odnosi med prebivalci obmejnega območja. A tu nimamo prostora za sovraštvo. Leta 2019 nimamo več prostora in ne želje, da bi se še enkrat sovražili med seboj.
 

Kako lahko obe strani zdaj popravita odnose?

Italijanska javnost slabo pozna svojo vzhodno mejo, slovenska pa zahodno. Primorci smo stereotipno simpatični, sploh ko septembra zbrano s solzami v očeh pojemo Vstala Primorska. Istočasno pa se zgodovina nastanka zahodne meje preslabo pozna in sploh zanemarja pomen ter vloge zamejske skupnosti v slovenski družbi.
Lovimo zadnji vlak za skupno prihodnost, marsikdo bi se strinjal, da smo ga že zamudili. Na obmejnem območju je nuja, da se poudarja povezovanja in strpnost, ter zavrača politike desnih strank, ki temeljijo na ločevanju ter sovražnemu govoru.
 
Ni nespametno, da ponovimo vajo s francosko-nemške meje in uvedemo skupne učbenike za poučevanje zgodovine ali aktivnosti, ki mlade povezujejo. Ne bo šlo drugače, saj bomo sčasoma doživeli zgolj še večje potvarjanje zgodovine in obujanje bolečin starejših generacij, kar mladim ne prinaša pozitivnih učinkov. Graditi moramo multikulturni prostor, ne pozabiti na našo zgodovino, a živeti v spoštovanju. Če bomo dovolili, da se incidenti in provokacije, ki jih je zamejska skupnost doživela v zadnjem tednu vračajo,  bomo soodgovorni za vračanje v razmerja moči pred stotimi leti.  Srčno upam, da se je večina ljudi, ki je slišala govor predsednika EU parlamenta zgrozila in to obsodila. Za sovraštvo tu ni prostora, ne za nacionalizme in politične manipulacije. Pri tem poudarjam, da se odnos gradi obojestransko in da smo soodgovorni za razvoj prostora, v katerem živimo.