Jure Longyka, ki se najbolj suvereno počuti kot govorni interpret, pravi, da je v (radijskem) svetu ena od težjih stvari »zavrniti hudičevo povabilo«.
![Jure Longyka priznava, četudi radiu, o katerem govori spoštljivo kot verniki o svojem bogu, še vedno pripisuje lepoto magične nevednosti, da je dobro, da ljudje poznajo osebnosti, ki jih nagovarjajo iz radia. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo](https://www.delo.si/media/images/20201219/842974.width-660.jpg?rev=1)
Galerija
Jure Longyka priznava, četudi radiu, o katerem govori spoštljivo kot verniki o svojem bogu, še vedno pripisuje lepoto magične nevednosti, da je dobro, da ljudje poznajo osebnosti, ki jih nagovarjajo iz radia. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
V nadaljevanju preberite:
Beti Burger se je z Juretom Longyko, enim od najprepoznavnejših glasov v Sloveniji, pogovarjala o radiu, ki nagovarja vsakega poslušalca posebej, in njegovem pomenu med epidemijo, o akuzmatičnosti in sintetizatorju govora, o pravljicah na ploščah in o tem, da je s tresočo roko izbiral izvajalce za naslednje oddaje Izštekanih. Fotografiral ga je Jože Suhadolnik.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Berite Delo 3 mesece za ceno enega.
NAROČITE Obstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji