V nadaljevanju preberite:

Sistem vzgoje in izobraževanja je eden tistih, o katerih javnost zelo rada sodi, ker ima pač vsak izkušnjo z vzgojiteljicami in učiteljicami. Dober učitelj bo otroka navdušil za katerikoli predmet, slab mu lahko vsakega priskuti. Če so ravnatelji pred leti še lahko izbirali med kandidati, danes izbire ni. Učiteljev kronično primanjkuje. Starši upravičeno zahtevajo (naj)boljše, pritiski se vrstijo in izmozgani od zahtev odhajajo tudi vrhunski. Ukrepi politike, ki še ni dokazala, da ji je za učiteljstvo mar, za prekinitev začaranega kroga niso zadostni.

Težav v šolstvu ne manjka, a jih politika skoraj ne opazi. Glavni tajnik Sviza Branimir Štrukelj opozarja, da je eden od simptomov marginalizacije izobraževanja izbira šibkih ministrov brez resne vizije in konceptov: »Zdi se, da vse bolj prevladuje logika oblasti: za ministra, ministrico izobraževanje bo že dober oziroma dobra.« Sviz zahteva, da se v zakon vnese določba, ki bo v deležu BDP zagotavljala minimalno vsakoletno financiranje vzgoje in izobraževanja ter ustreznejše vrednotenje pedagoškega dela. »To bi bila potrditev, da politika končno razume pomen in vlogo učiteljstva pri oblikovanju naše skupne prihodnosti,« še pravi Štrukelj.