Divje čebele še bolj ogrožene kot medonosne

Zadnje poročilo o stanju narave prinaša oceno, da je ogrožena približno desetina vseh vrst žuželk. Koliko med njimi je opraševalcev, ni znano, saj le redke vrste spremljajo z monitoringom.

»Za medonosno čebelo lepo skrbimo čebelarji, vemo, koliko družin imamo, vemo pa tudi, da jih je vse težje preživeti iz enega v drugo leto,« pravi Peter Kozmus, v. d. predsednika mednarodnega združenja čebelarskih organizacij Apimondia. Medonosne čebele ogrožajo pesticidi in škodljivci, predvsem novi zaradi globalizacije, proti katerim niso tako odporne. Zaradi podnebnih sprememb imajo manj hrane. Odteguje jim jo tudi intenzivno kmetijstvo s pogostim košenjem travnikov, poleg tega ti niso več cvetoči, temveč sejani. Tudi če bi jih pustili zacveteti, na njih ni več takšne pestrosti rastlin, kot bi jo potrebovale čebele.



Po drugi strani v Evropi živi 1965 vrst divjih čebel, za katere nihče ne skrbi, ker niso ekonomsko zanimive. Za 37 odstotkov vrst je premalo podatkov, da bi lahko določili njihovo ogroženost. Najbolj raziskani so čmrlji, na ravni EU ocenjujejo, da izumrtje grozi četrtini vrst, pri polovici pa se populacija zmanjšuje. V Sloveniji je bilo opisanih več kot 500 vrst samotarskih čebel, pojasnjuje raziskovalec divjih opraševalcev Danilo Bevk z Nacionalnega inštituta za biologijo.
 

Kako pomagati divjim čebelam?

Divje čebele so še bolj ogrožene kot medonosne, ker ne gnezdijo v čebelnjakih, temveč v zemlji, med kamenjem in v lesu. Slamnate strehe in kmečki objekti iz naravnih materialov, kjer so včasih našle luknjice za gnezdenje in prezimitev, izginjajo. Bolj kot medonosno čebelo jih ogroža pomanjkanje hrane. En razlog je intenzivno kmetijstvo; travniki so pogosteje in vse bolj zgodaj košeni, zato niti ne zacvetijo. Drugi razlog so podnebne spremembe, ki se zgodaj spomladi kažejo v obliki pozeb, poleti pa v obliki suš.



Še bolj kot za medonosno čebelo so za divje problematični pesticidi in bolezni. »Ko medonosni čebeli primanjkuje hrane, jo hranimo, ko je bolna, jo zdravimo, divjih pa ne moremo ne hraniti ne zdraviti, zato niti ne opazimo, ko umirajo,« opozarja Bevk.
Kako lahko bolje poskrbimo za divje čebele? Najpomembnejše je neposredno varovanje habitatov – ohranjanje cvetočih pozno košenih travnikov, na katerih dobijo hrano in gnezdijo. S sajenjem medovitih rastlin lahko izboljšamo prehranske razmere vsaj za nekatere vrste. Pomembna je preudarna raba fitofarmacevtskih sredstev, za dosego vsega tega pa je treba informirati vse, ki posegajo v njihov življenjski prostor.

Število svetovnega prebivalstva se povečuje, pridelati dovolj hrane za vse je velik izziv, ki ga ne bomo mogli rešiti brez zaščite opraševalcev, je prepričan Peter Kozmus. »Ravnanje z okoljem moramo razvijati v smeri, da bodo čebele lažje preživele. Dovolj hrane, čisto vodo in zrak nenazadnje potrebujemo tudi ljudje.«



EU je prepovedala uporabo neonikotinoidov, skupine pesticidov, ki dokazano škodujejo čebelam, a marsikje drugje po svetu jih še vedno uporabljajo. Pri nas v zadnjem času ni pomorov čebel, kakršni se dogajajo v Ukrajini, na Slovaškem, Češkem, Madžarskem in drugod po svetu. »To je posledica velikega napredka v informiranosti ljudi, ki smo ga dosegli v zadnjem desetletju. Kmete smo prepričali, da morajo sodelovati s čebelarji, saj drug drugega potrebujejo,« pravi Kozmus.