Pomembni vsaj toliko kot medonosna čebela, a nihče ne opazi, ko umirajo

Ko govorimo o opraševanju, najprej pomislimo na medonosno čebelo, ki je deležna posebne pozornosti tudi pred prvim svetovnim dnevom čebel. Toda za to, da imamo hrano, so pomembni tudi divji opraševalci. Ogroženi so enako ali še bolj kot medonosna čebela.

»Le pestre združbe opraševalcev zagotavljajo zanesljivo opraševanje,« poudarja dr. Danilo Bevk z Nacionalnega inštituta za biologijo. Kranjska čebela ima veliko prednosti, med drugim številčnost in medonosnost, zaradi česar sploh obstajajo čebelarji. Vseeno pa za uspešno opraševanje rastlin za hrano ljudi in živali potrebujemo tudi divje opraševalce. Ti so pogosto še bolj pridni in učinkoviti kot medonosne čebele.

Raziskava iz leta 2013, objavljena v prestižni reviji Science, v kateri so primerjali učinkovitost opraševanja medonosne čebele in drugih opraševalcev, je jasno pokazala, da je opraševanje najbolj učinkovito in pridelek najbogatejši v tistih nasadih, kjer so poleg medonosne čebele tudi divji opraševalci, zlasti čmrlji. Ti povečajo količino pridelka tudi v nasadih, kjer je veliko medonosnih čebel. Ko so raziskovalci primerjali količino pridelka v nasadih, kjer so prisotni samo divji opraševalci in tistih, kjer so samo medonosne čebele, pa je bil pridelek v nasadih z zgolj divjimi opraševalci. »To pomeni, da so divji opraševalci zelo pomembni, učinkoviti in da medonosne čebele njihove vloge ne morejo nadomestiti. V Sloveniji imamo 200.000 čebeljih družin. Tudi če bi jih imeli milijon, bi še vedno potrebovali divje opraševalce, če želimo imeti zanesljivo in stabilno opraševanje v kmetijstvu in varovati biotsko raznovrstnost,« je povedal Bevk na predavanju v okviru projekta Life Naturaviva, v katerem bo deset partnerjev v prihodnjih petih letih ozaveščali o pomenu biodiverzitete in ohranjanja narave.



Buba čebele samotarke za pol evra

Pestrost divjih opraševalcev v Sloveniji je visoka. Pri nas živi nekaj tisoč vrst opraševalcev. Preko 500 vrst je divjih čebel, od tega 35 vrst čmrljev, ostalo so čebele samotarke. Poleg divjih čebel so tu še muhe trepetavke, metulji, nekateri hrošči in ose.

Posebej dobri opraševalci so čmrlji. Podobno kot čebele živijo v družinah, ki jih sestavljajo matica, delavke in troti, le da so veliko manjše kot čebelje – štejejo od nekaj deset do nekaj sto delavk –, in za razliko od tako rekoč »nesmrtne« čebelje družine živijo le nekaj mesecev. A člani čmrljih družin v tem času brezplačno postorijo veliko dobrega za nas. Obiščejo več cvetov kot medonosne čebele in oprašujejo tudi rastline, ki jih medonosne čebele ne morejo, recimo paradižnik. Njegova pridelava v rastlinjakih je povsem odvisna od opraševanja čmrljev, ki jih v Slovenijo uvažamo.

Ker so čmrlji gosto poraščeni z dlakami, se nanje prime več cvetnega prahu, odložijo ga dvakrat več kot čebele. Oprašujejo lahko pri temperaturah okoli ledišča, čebele potrebujejo vsaj deset stopinj, in s cveta na cvet letajo tudi ob dežju, medtem ko so čebele takrat neaktivne.

Pomembne in učinkovite opraševalke so tudi čebele samotarke, ki so zelo raznolike, tako po velikosti, barvah, obliki kakor načinu življenja. Cvetnega prahu ne prenašajo na nožicah v grudicah kakor medonosne čebele in čmrlji, ampak pogosto kar na trebušni strani zadka, s čimer ga naberejo ogromno. Ena čebela samotarka lahko opravi delo kar sto medonosnih čebel, zato v tujini že prodajajo njihove bube za opraševanje v sadovnjakih, pove Bevk. Cena ene je pol evra, kar govori o dragocenosti njihovega dela.


Ohranimo cvetoče travnike

Divji opraševalci se soočajo z enakimi težavami kot medonosna čebela: grozijo jim pesticidi in pomanjkanje hrane zaradi intenzivnega kmetijstva ter različne bolezni. So pa med njimi in medonosno čebelo pomembne razlike, izpostavlja sogovornik: »Ko umira medonosna čebela, čebelarji to hitro opazijo, novice pograbijo tudi mediji. Ko umirajo divji opraševalci, tega ne opazi nihče.«

Dodatni težavi divjih opraševalcev sta pomanjkanje mest za gnezdenje in uvoz čmrljev za opraševanje v rastlinjakih. K nam se uvaža temni zemeljski čmrlj, ki je v Sloveniji sicer avtohtona vrsta, vendar so tisti iz uvoza druga podvrsta. Ti čmrlji uhajajo iz rastlinjaka, zaradi česar se povečuje nevarnost prenosa novih bolezni na avtohtone čmrlje in križanje med njimi, ki je bilo že potrjeno.

Divjim opraševalcem lahko pomagamo z izboljšanjem razmer za gnezdenje, odpovedjo uporabi pesticidov in nastavljanjem gnezdilnic za čmrlje in čebele samotarke. Pritegnili jih bomo tudi s sajenjem medovitih rastlin, najučinkovitejši način pa je ohranjanje njihovih naravnih habitatov, cvetočih travnikov, ki vedno bolj izginjajo iz naše krajine.