Nasilje v družini je težava, ki presega stene hiš

Plakat, ki je opozarjal na simpozij o nasilju v družini, je bil poveden. Prikazoval je brezimno žrtev, saj so tudi v resnici ženske, ki na lastni koži doživljajo nasilje med štirimi stenami, pogosto spregledane. Z novimi pristopi se strokovne službe trudijo, da bi bilo primerov nasilja nad ženskami oziroma nasilja v družini čim manj, ko pa so, jih je treba prijaviti. 

Posledice femicida: umor ene ženske vpliva na več deset življenj

V Sloveniji je 56,6 odstotka žensk doživelo eno od oblik nasilja. V času koronakrize pa so policisti zabeležili 12,9-odstotno rast kaznivih dejanj nasilja v družini. V povprečju obravnavajo okrog 1400 primerov kaznivega dejanja nasilja v družini letno. Da je toleranca do tega družbenega problema pri nas še zmeraj občutno previsoka, so se strinjali udeleženci posveta o nasilju v družini, ki je danes potekal v SNG Drama Nova Gorica. Gledališki oder ni bil izbran naključno, saj so z vključitvijo teatra kot načina prenosa sporočila o pomenu problematike pri Policiji in v drugih strokovnih službah ubrali nov, svež pristop.

V predstavi Pet vrst tišine tri novogoriške igralke skozi odrske prizore prikazujejo doživljanje žrtev nasilja v družini. O notranjem svetu žensk in otrok, ki so tarče nasilja, zunanja okolica premalo ve, tudi zato je še zmeraj pogosto vprašanje – zakaj ga ni zapustila?

Gledališki predstavi je sledila okrogla miza s strokovnjakinjami, ki so osvetlile različne vidike problematike nasilja v družini. Kriminalistična inšpektorica na Generalni policijski upravi (GPU) Bojana Kračan je na posvetu poudarila, da so osnove vidikov nasilja v družini jasne, klasični posveti strokovnjakov redni, da pa so z vključitvijo gledališke igre naslovili ključno vprašanje, ki se mu tako splošna kot strokovna javnost še zmeraj premalo posvečata in zato o njem tudi premalo vesta – o vzrokih, zakaj žrtve nasilja povzročitelja ne zapustijo.

Zgolj na področju spolnega nasilja primeri, ko je šlo narobe veliko stvari

Gledališka predstava Pet vrst tišine avtorice Shelagh Stephenson, ki jo je režirala Maša Pelko, se otvori z umorom očeta, ob njegovem truplu pa v kopalnici stojijo žena in odrasli hčeri. Čustveno izjemno močna predstava razgali po eni strani intimo in svet, v katerem so prisiljene živeti ženske, terorizirane s strani moža oziroma očeta, po drugi pa osvetli tudi način obravnave strokovnih služb, v roke katerih po umoru pridejo vse tri ženske.

Nenehna ponavljajoča se vprašanja preiskovalcev in nerazumljenost, zakaj ga niso zapustile, so boleči. V dvorani je predstavo gledalo kup policistov in kriminalistov, ki imajo tudi sicer pogosta izobraževanja na temo obravnave nasilja v družini. Na Policiji stremijo k temu, da bi bila ta tematika celostno obravnavana, še vedno pa prihaja do zdrsov, napak, kot na primer, da je del multidisciplinarnega tima nekdo, ki primera sploh ni obravnaval.

Na simpoziju so spregovorile strokovnjakinje za nasilje v družini. FOTO: Anja Intihar

Pet vrst tišine – oče, mama, hčeri in okolica

Med procesom ustvarjanja predstave se je umetniška skupina – zaigrale so Ivana Percan Kodarin, Anuša Kodelja in Marjuta Slamič – sestala z različnimi strokovnjaki, ki se ukvarjajo s preprečevanjem nasilja v družini oziroma pomagajo žrtvam. Od predstavnikov Policije, centrov za socialno delo, do predstavnic Društva SOS telefon oziroma varne hiše. Umetnost ima moč, da bolj čustveno in globlje poveže ljudi in hkrati spodbudi razpravo o rešitvah, ki jih lahko družba ponudi žrtvam in ostalim, ki so priče nasilju, pa se v intimo drugih ne želijo vpletati.

Generalni direktor policije Senad Jušić je na posvetu dejal, da je »obravnava nasilja v družini eno najbolj zahtevnih področij, s katerim se soočajo. Žrtve in priče nasilja nenehno spodbujamo k prijavi, a morajo za to imeti zaupanje v delo Policije in drugih služb.« Po njegovih besedah službe, poleg omenjenih tudi sodstvo in tožilstvo, med seboj dobro sodelujejo.

Igralke Ivana Percan Kodarin, Anuša Kodelja in Marjuta Slamič. FOTO: Anja Intihar 

Ker se z nasiljem v družini slej ko prej sreča skoraj vsak policist, ne le kriminalisti, morajo biti za to ustrezno usposobljeni – prav predstava Pet vrst tišine izpostavi na trenutke nedostojen in neprimeren pristop k žrtvam nasilja, čeravno so osumljene, da so ubile moža oziroma očeta. V igri sta hčeri sicer odrasli, a so na posvetu veliko govorili o mladoletnih žrtvah nasilja in delu z njimi.

Tako Tjaša Komac, strokovna delavka CSD, kot direktorica novogoriškega mladinskega centra Jana Kruh, sta poudarili, da so neme priče, širša javnost, ki spremlja nasilje v družini (sosedi, sodelavci, prijatelji in znanci), dolžne ozavestiti svoj del odgovornosti in prekiniti molk ter prijaviti povzročitelja.

Še posebej otroci so nemočni in družino, četudi se v njej dogaja nasilje, dojemajo kot varen prostor. Svojo stisko težko delijo z neznanci in pogosto zapadejo v začaran krog zlorab alkohola in drog, iz katerega se ne morejo izviti. Dolžnost družbe kot celote je, da jim pomaga zaživeti varno in dostojno življenje.