Posledice femicida: umor ene ženske vpliva na več deset življenj

Femicidi so najpogostejši vzrok za nasilne in prezgodnje smrti žensk v Sloveniji. V povprečju jih obravnavamo od pet do sedem na leto. S skrb vzbujajočo statistiko izstopa leto 2020, ko se je število kaznivih dejanj s področja intimnih partnerskih odnosov povečalo na deset. Letos so policisti do 25. novembra podali šest kazenskih ovadb zaradi uboja oziroma umora, ki so ga nad ženskami izvedli njihovi (bivši) partnerji. Najbolj ekstremnih primerov nasilja nad ženskami je bilo okoli deset.

Femicid/poskus femicida vpliva na ožjo in širšo okolico tako žrtve kot tudi storilca. Ta vizualizacija je poskus kvantifikacije števila in intenzitete škode, ki jo čutijo žrtvini in strilčevi bližnji. Prikazane so žrtve za leti 2021 in 2022. 

Ko se pogovarjamo o nasilju nad ženskami, se najpogosteje osredotočamo na žrtve, pozabljamo pa na njihovo okolico – na otroke, sorojence umorjenih, njihove starše, daljne sorodnike, prijatelje, sodelavce tako žrtve kot tudi storilca. Policija je samo letos obravnavala štiri umore mater enega oziroma več otrok, ki ob tragediji ostanejo brez staršev, zaznamovani za vse življenje. Tu so še policisti, gasilci in reševalci, zaposleni na centrih za socialno delo in strokovnjaki nevladnih organizacij ...

Krog ljudi, na katere (ne)posredno vpliva umor ene same ženske, je velik – številka deset se lahko hitro poveča na več sto. Te osebe v uradno statistiko femicida niso vštete. Sociologinja Jasna Podreka, ki se ukvarja prav s problematiko femicida, poudarja, da je treba za prepoznavanje prave razsežnosti najekstremnejših primerov nasilja nad ženskami k številkam neposrednih žrtev prišteti še tako imenovane kolateralne žrtve, med katere praviloma štejemo osebe, ki so bile umorjene poleg »glavne tarče«.

»Raziskava o intimnih partnerskih umorih je pokazala, da v skoraj tretjini primerov moški poleg bivše ali aktualne partnerke umorijo še tretje osebe, ki so tako ali drugače povezane z žrtvijo in ji praviloma pomagajo pri izhodu iz nasilne zveze. Najpogosteje so to matere oziroma starši oškodovank, bližnje sorodnice ali prijateljice, v nekaterih redkih primerih tudi nov partner ali strokovno osebje, ki je par oziroma družino obravnavalo,« pojasnjuje Jasna Podreka.

Malo prijav, pomanjkljiv nadzor nad nasilneži

Ob mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami je treba opozoriti tudi na malo prijav povzročiteljev. Skoraj dve tretjini intimnih partnerskih umorov, v katerih so žrtve ženske, se zgodi tam, kjer povzročitelj ni bil prijavljen in se nasilje ni obravnavalo v okviru institucij. V tretjini primerov so postopki proti prijavljenemu povzročitelju že potekali, a se je kljub prijavi zgodilo najhuje. Triintridesetletna mati dveh otrok, ki naj bi jo maja na Koroškem umoril mož, je pred tragičnim dogodkom prijavila nasilje v družini, a razlogov za pripor takrat ni bilo. Nadzor povzročitelja po prijavi in izrečenih prepovedih približevanja je pomanjkljiv oziroma ni zadosten, podobno je pri delu z nasilneži.

Pri nas se z njimi sistematično ukvarja (zgolj) Društvo za nenasilno komunikacijo (DNK), kjer pa bi potrebovali več kadra in širšo regionalno mrežo. Lani so v programih nenasilne komunikacije obravnavali več kot 800 moških, število vsako leto zraste. Pri nekaterih opažajo velike izboljšave, pri drugih sprememb ni. »Dobro deluje kombinacija programov, s katerimi se povzročitelji naučijo spreminjati svoja prepričanja, zaradi katerih povzročajo nasilje nad ženskami. Hkrati morajo biti prisotni zaščitni ukrepi za žrtve. Sistem deluje samo tako dobro, kot v njem deluje najšibkejši člen – to pa nista ena ali druga institucija, ampak posameznice in posamezniki znotraj teh institucij, ki ne naredijo vsega, kar bi lahko in kar bi morali za večjo zaščito žrtev,« opozarja predsednica društva DNK Katja Zabukovec Kerin.

Dodaja, da ženske, ki so žrtve nasilja, najpogosteje skrbi, ali jih bo izdana prepoved približevanja tako zaščitila, da se bodo lahko varno gibale: »Prepoved približevanja je izjemno pogosto kršen ukrep, nadzor nad spoštovanjem prepovedi pa pomanjkljiv. Problematično, da se ob kršitvah prepovedi približevanja ukrepi ne stopnjujejo, storilcu ni fizično onemogočen dostop do žrtve. Žrtve se počutijo še posebno ogrožene, ko sodišče povzročitelju izreče le pogojno kazen. Številni povzročitelji to dojemajo kot oprostilno sodbo in menijo, da niso naredili nič narobe.«

Izpostavlja tudi, da ni preklicev pogojnih kazni, ko jih povzročitelji kršijo. Na društvu so imeli primere, ko so bile storilcu izrečene tri pogojne kazni za zelo hude fizične napade. »Žrtve se tako tudi ob izdanih zaščitnih ukrepih ne čutijo tako varne, da bi po nasilju lahko končno okrevale in zaživele brez oziranja čez ramo,« poudarja predsednica društva. Ženske so najbolj ogrožene v trenutku, ko sprožijo postopke, zaradi katerih ima partner občutek, da izgublja moč nad svojim življenjem in žrtvijo. Takrat bo naredil vse, da si to moč povrne – če je treba, tudi s fatalnim nasiljem.

Nujna je ničelna toleranca do nasilja

Policisti so lani obravnavali 1287 kaznivih dejanj nasilja v družini, za katera je bila podana kazenska ovadba. Ukrepi se, opozarja Katja Zabukovec Kerin, še vedno ne izvajajo dovolj resno: »Za institucije je lažje, če odgovornost preložijo na žrtev, naj se te skrivajo oziroma umikajo. Tako ne posegajo v človekove pravice povzročiteljev, ampak namesto tega žrtve same posežejo v lastne človekove pravice.«

Hitrih in čudežnih rešitev, da bi številke približali ničli, ni. Dalida Horvat, strokovna sodelavka Društva SOS telefon, pri katerem prejmejo približno 2300 klicev na leto, poudarja, da je nujna ničelna toleranca do nasilja: »Najpogosteje še vedno kličejo ženske, ki doživljajo nasilje partnerja. Pogostost nasilja se ne zmanjšuje in to bi nas moralo skrbeti. Veliko časa in dela bi morali nameniti sistematičnemu izobraževanju ter informiranju splošne in strokovne javnosti o tej problematiki. Dokler družba tolerira, minimizira in zanika nasilje, ne bomo prišli nikamor. Toleranca pa se prenaša iz generacije v generacijo prek vzgoje, vzorcev, ki jih dobijo mladi v šolah, prek medijev.«

Pomembno je predvsem ozaveščanje ljudi, da bodo morebitne socialne mreže žrtev znale prepoznati nevarnost in pomagati ženskam. Nasilje v družini je specifično kaznivo dejanje, saj se dogaja v osnovni celici družbe. In če je ta tako tradicionalno ukoreninjena, kot je slovenska, marsikdo pogleda stran v prepričanju, da je dogajanje za štirimi stenami le stvar partnerjev.

Žrtve iz strahu pred maščevanjem in nezaupanjem v uradne institucije, zaradi ekonomske odvisnosti ali zaradi groženj nasilneža, da jim bo vzel otroke, pogosto ne zberejo poguma za prijavo. V takih primerih je edina rešilna bilka za izhod iz kroga zlorab in nasilja njihova okolica – sorodniki, sosedje, prijatelji, znanci ali sodelavci. V primerih požara nihče ne pogleda stran. Ravnajmo tako tudi v primerih nasilja za štirimi stenami.