V besedi
mlin se, etimološko gledano, skriva latinska beseda
molinum. Slovani je nismo prevzeli neposredno, pač pa s posredovanjem sosedov, govorcev starejše nemščine. To pa ni osamljen primer tovrstnega prevzemanja. Marsikatero besedo, ki je danes del železnega repertoarja slovenščine, smo si tako izposodili iz starejše oblike nemškega jezika in jo prilagodili po svoje.
Beseda mlin v Slovenskem etimološkem slovarju na portalu Fran.
Mnogo jih je povezanih z obdobjem pokristjanjevanja, denimo
boter,
krstiti in
birmati,
mežnar in
menih, pa tudi v teh dneh aktualni glagol
voščiti. Nekaj je povsem vsakdanjih, denimo
kuhinja,
roža,
šunka,
trata ali
žaga. Pa recimo tudi
kreg ali
škoda. Proces je do neke mere tekel tudi v nasprotno smer: sodobna nemška beseda
Grenze (meja) ima svoj izvor v slovanski besedi
granica. Slovar slovenskega knjižnega jezika to sicer označuje z oznako
zastarelo, vendar pa je še vedno v rabi v drugih slovanskih jezikih, na primer v poljščini in hrvaščini.
Mogoča so tudi večkratna podajanja. Besedo
hiša (v starejši glasovni podobi, jasno) so si nemško govoreči izposodili od Slovanov, jo preoblikovali v skladu s svojo izreko … in nam jo vrnili kot
kajžo. Takšni primeri kažejo, da vzajemni vplivi in prehajanje med germanskim in slovanskim kulturnim okoljem niso prav nobena novost. Izvor tako ni nujno merilo za to, ali se bo neka realija lahko tvorno vključila v novo sfero.
Mlin smo morda prevzeli, besedo
mlinar pa vseeno tvorili sami. Da s pripono, ki smo jo v še zgodnejših časih prevzeli od Gotov, morda lahko zamolčimo.
***
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtor: dr. Janoš Ježovnik.
Komentarji