Lúcifer

Z Luciferjem ali z Belcebubom, ki v knjižnem izročilu nastopa od 20. stoletja dalje, pa naj bo z malo ali veliko začetnico, ni šale. Kot pravi Pravopis 2001, je Lucifer vodja upornih angelov. Po SSKJ 2 je lucifer ekspresivno poimenovanje za hudiča ali satana, torej 'duhovno bitje, ki biva zunaj vidne narave in pooseblja zlo'. Oznaka ekspresivno odlično ujame kompleksnost bitja, ki vedno znova vzbuja izjemno močna mešana občutja. Ni naključje, da gre od 17. stoletja dalje sicer res za poimenovanje za hudiča, ki pa se je razvilo iz klasično latinskega lūcifer s prvotnim pomenom 'nosilec luči'.



Čas iztekajočega se koledarskega leta po prastarih verovanjih velja za obdobje duhov, ko se rajni vračajo iz onostranstva in kljub srdu, ker so morali zapustiti ta svet, živim prinašajo blagoslov za novo leto. Če verjamemo Damjanu J. Ovscu in njegovi Veliki knjigi o praznikih (1993), so se našemljenci, ki so nekoč v tem času predstavljali duhove rajnih, spremenili v hudobne duhove; tako naj bi nastali hudiči, parkeljni, zlodeji in vragi.



Luciferjev duh je letos razburkal slovenske duhove že novembra, čez štirinajst dni pa bomo na Miklavžev večer spet trepetali pred srhljivimi parkeljni in krampusi. Nemara pa tudi na slovesnem Miklavževem sprevodu, ki se je po desetletjih odsotnosti prvič sprehodil po Ljubljani leta 1998 in ga je na poti spremljala v luciferko našemljena imenitna slovenska ustvarjalka Svetlana Makarovič.