Mladi zdravnik ob 40.000 evrov

Ljubljana – Če se zdravniki po opravljeni specializaciji ne zaposlijo v regiji, kjer so jo opravljali, in če tam niso zaposleni najmanj toliko časa, kolikor je trajala specializacija ali te morda sploh ne končajo, morajo vračati stroške. Lepo in prav, če bi zakon veljal za vse, pa ne.

Neka zdravnica je odšla v tujino dobro leto po opravljenem specialističnem izpitu, a ji denarja, kot še mnogim drugim, ni bilo treba vračati. Sistem njenega predčasnega odhoda ni zaznal, saj ga ni nihče prijavil. So pa prijavili zdravnico, ki po opravljenem specialističnem izpitu v bolnišnici, kjer je opravljala specializacijo iz anesteziologije, ni dobila zaposlitve, zato se je zaposlila v javni ustanovi, a v drugi regiji. ZZZS ji je izdal račun za 21.000 evrov (13.500 evrov za stroške specializacije plus obresti), zadeva pa še ni dobila sodnega epiloga. Poleg nje ZZZS toži še 13 zdravnikov.

Poligon za mobing

Kaznovan je bil tudi specializant Rok Toplišek, ki danes dela v Izoli. Ker ni končal specializacije iz splošne kirurgije, je brežiška bolnišnica od njega terjala 123.000 evrov. Po poravnavi jih je plačal 40.000. Če bi mu specializacijo financirala država, bi plačal manj, saj bi mu obračunali le stroške mentorstva in izobraževanj, bolnišnica pa je od njega zahtevala tudi vrnitev plač.

Specializacijo je po štirih letih prekinil, saj ni dobil dovolj praktičnega znanja, da bi si upal pristopiti k izpitu. O tem, da mu manjka dober mentor, se je bal pisno pritožiti, saj bi bil zanj to poklicni samomor, poleg tega bi lahko ugovarjali, češ da je sam nesposoben. Bi se lahko branil?



Tina Bregant iz združenja Mladi zdravniki opozarja, da so sedanje razmere odličen poligon za osebna obračunavanja in mobing. Mladi so pred tem nemočni. V obdobju specializacije delajo, dežurajo, nosijo odgovornost, nazadnje pa jim grozi, da bodo morali vračati sredstva, ki jih ne dobijo oni, temveč njihovi mentorji in ustanova.

Odprtih deset tožb

ZZZS je zdravnike, ki so kršili pogodbene obveznosti, za nastale stroške začel terjati pred štirimi leti. Trije specializanti so denar vrnili sami, proti štirinajstim pa so vložili tožbe. Na ZZZS ločene statistike v zvezi s tem, koliko mora povrniti posamezen zdravnik, ki ga tožijo, ne vodijo, a bodo pripravili analizo v prihodnjih dneh. Na sodišču imajo nerešenih še deset zadev (štiri osebe so denar prostovoljno vrnile), napoveduje pa se še nekaj tožb. Pet vloženih tožb se je nanašalo na specializante, ki so odšli v tujino, preden so izpolnili pogodbene obveznosti – od tega so trije zahtevane zneske plačali.

Zbornica kot ovaditeljica

ZZZS dobi od zdravniške zbornice podatke o tem, kateri zdravnik je prekršil določila zakona o zdravniški službi in koliko denarja mora vrniti. Kršitelja zbornici v večini primerov zatoži ustanova, v kateri je delal. Če tam spregledajo, da jih je zapustil prej, kot bi jih smel, mu denarja ni treba vračati. In teh primerov ni malo. Poznavalci razmer pravijo, da je število tožb glede na število menjav regij med zdravniki in odhodi v tujino še vedno zanemarljivo. Ravno tako so številni primeri že v obdobju vložitve prvih tožb (pa tudi kasneje) zastarali. Zdravnica, ki bije sodno bitko z ZZZS, dvomi, da kolegi plačujejo visoke zneske po tekočem traku, to pa po njenem vodi do selektivnih tožb. Povprečni strošek specializacije znaša 3669 evrov na leto specializacije, specialistični izpit pa okoli 1613 evrov, zato zneski, ki jih morajo vračati, niso zanemarljivi.

Neživljenjski ukrepi

Ampak tega denarja ne prejmejo specializanti, temveč ustanova, v kateri delajo, in njihovi mentorji, zato se zdi mladim zdravnikom dodatno krivično, da ga morajo vračati sami. Sploh če naredijo specialistični izpit, ustanova, kjer so opravljali specializacijo, pa jim po tem ne ponudi delovnega mesta in se morajo prijaviti na zavod za zaposlovanje. Tam morajo biti tri mesece, preden si lahko službo iščejo drugje, da jim potem ni treba vračati denarja. To je po mnenju naših sogovornikov neživljenjsko. V primeru zgoraj omenjene zdravnice je bolnišnica objavila javni razpis po tistem, ko se je njeno delovno razmerje pri njih že končalo in je bila brez službe. Čeprav so odgovorni vedeli, kdaj ima specialistični izpit in kdaj se ji izteče delovno razmerje, ji niso omogočili takojšnje zaposlitve. Zato si jo je poiskala v drugi regiji. ZZZS ji je poslal zahtevek za vrnitev stroškov specializacije, zdaj pa se sodna bitka vleče več let. Zdravnica se je vmes vrnila v bolnišnico, kjer je opravljala specializacijo, a tožba je ostala.
 

Boleče krivice

Tini Bregant iz združenja Mladi zdravniki se zdi neustrezno, da če specializant ni uspešen pri opravljanju specializacije oziroma če mu ne uspe pridobiti zaposlitve tam, kjer je bilo predvideno, celotno finančno breme izplačanih mentorskih sredstev pade na mladega zdravnika, ki denarja sploh ni prejel, kaj šele porabil. »Mentorirancu je v interesu, da konča specializacijo in se zaposli, prav tako bi moralo biti v interesu ustanove, da pridobi nove specialiste, in v interesu mentorja, da bi se mentoriranci nekaj let kasneje spominjali, kako odličnega mentorja so imeli,« poudarja Bregantova.

Pri vsem skupaj pa je najbolj krivično, da zakon ne velja za vse enako. Tistim, ki jih nihče na zatoži, da so predčasno začeli delati v drugi regiji (čeprav v javni ustanovi) ali pri zasebniku in v drugi državi, kjer jih ZZZS ne najde, sredstev ni treba vračati.