Med ultimatom in ustavnim zakonom

Vse bolj zaostrene razmere, predvsem na Hrvaškem in delno tudi v Bosni in Hercegovini, aktivno poseganje jugoslovanske vojske v spopade med Srbi in Hrvati, neodločnost hrvaške politike in zmedenost zveznih oblasti – vse to je bilo več kot na kožo pisano slovenski oblasti, ki je po prvomajskih praznikih, tudi zaradi razmer v Jugoslaviji, lahko dala proces osamosvajanja v višjo prestavo.

Vlada Lojzeta Peterleta je bil prvi konec tedna maja pred tridesetimi leti zelo delovna, saj je sprejela kar devet tako imenovanih osamosvojitvenih zakonov in jih nato 5. maja poslala v skupščino, kjer so čez nekaj dni že začeli obravnavati in sprejemati zakone, ki so bili nujni, če je hotela Slovenija konec junija postati samostojna država. Šlo je za zakon o Narodni banki Slovenije, za zakon o agenciji Republike Slovenije za zavarovanje depozitov bank in hranilnic, za zakon o kreditnem poslovanju s tujino, zakon o kreditnih razmerjih s tujino, zakon o državljanstvu, zakon o tujcih, zakon o potnih listinah, zakon o prehajanju državne meje in njenem varovanju ter zakon o varnosti v cestnem prometu.


 

Postopek razdruževanja

»To je paket zakonov, s katerim samo izpolnjujemo po­litično voljo, ki je bila sprejeta na plebiscitu in z dokumenti, ki jih je sprejela slovenska skupščina. Pri tem smo upošte­vali 26. junij kot tisti datum, do katerega je treba pripraviti vse pravne osnove za efektivni prev­zem oblasti. Vse to je v povezavi tudi z naslednjo sejo parlamen­ta, na kateri bo predvidoma sprejet sklep, da začnemo pred federalnimi organi formalen po­stopek razdruževanja,« je na tiskovni konferenci, kjer je vlada – takrat še izvršni svet – predstavila omenjeni paket zakonodaje, dejal prvi med ministri Lojze Peterle in pri tem posebej poudaril, da ne glede na vse to še naprej ostajamo pri svojem načelnem stališču, pri »naši pri­pravljenosti in želji, da vse te za­deve uredimo sporazumno, zato bo nadaljnje dogovarjanje še potrebno. Tudi če gre za zakonodajo, ki bo v končni fazi pomenila dokončen prelom s federacijo, so pravne možnosti, ki do zadnjega omogočajo pogovor,« je takrat, najbrž tudi pod vtisom dogajanja na Hrvaškem dejal Lojze Peterle.
 

V zadnjem trenutku

Komentarji v javnosti so bili pozitivni, saj je bil to ukrep, ki so ga mnogi pričakovali in zaradi katerega so bile marca in aprila izrečene kritike, tako v Demosovih kot opozicijskih vrstah. Delova komentatorka Mija Repovž je v komentarju na naslovnici Dela – v Temi dneva – zapisala tudi tole: »Paket predpisov, ki jih je slovenska vlada dolgo napovedo­vala in zdaj tudi sprejela, je prišel v zadnjem trenutku. Prav nobenega pravega upanja namreč ni več, da bi se balkan­ska nevihta utegnila izgubiti kam za obzorje. Negativni procesi se prav nasprotno celo vedno bolj stopnjujejo, zvezno predsed­stvo pa sredi noči pošilja med ljudstvo poročilo, nabito z abotno prazno deklarativnostjo. V vzdušju grozeče kata­klizme tudi na Hrvaškem ne govorijo več o tihi okupaciji vojske. Zdaj se, nemočni zaradi nasilniškega srbskega pritiska, nanjo celo obešajo kot na nekakšno odrešiteljico.



S predpisi, ki urejajo nekatere najbolj temeljne atribute državnosti, bo torej Slovenija tik pred dvanajsto sprejela zako­nodajo, ki ji bo omogočila prevzemanje dejanske oblasti: na kreditno monetarnem, deviznem, hranilničnem in bančnem, pa tudi na vseh tistih področjih, ki določajo izhodišča držav­ljanskih pravic. V svoje roke torej prevzema prve instrumente, da bo lahko sama odločala o kakovosti življenja, ki bo ustrezalo njeni stopnji razvoja in ambicijam.«

Smrt makedonskega vojaka

Ko se je slovenska politika pripravljala na zadnje korake osamosvojitve, so se razmere v Jugoslaviji samo še bolj zapletale. Zaradi »čudne« vloge, ki jo je JLA odigrala s prvimi večjimi spopadi med hrvaško policijo in srbskimi uporniki v severni Dalmaciji in na vzhodu Slavonije, in ker vojska ni omogočila dostave pomoči v hrani in zdravilih obkoljeni hrvaški vasi Kijevo pri Kninu, se je 6. maja pred poveljstvom jugoslovanske vojaške mornarice v Splitu zbralo več kot 50.000 protestnikov.

Nastalo je prerivanje, v katerem je nekdo iz množice streljal na vojaške policiste, ki so varovali stavbo poveljstva. Pri tem je bil ubit vojak Saško Gešovski iz makedonskih Kavadarcev, ranjen pa je bil še en vojak, prav tako iz Makedonije. Zaradi vse večjega nezadovoljstva z ravnanjem vojske se je v tistih dneh po Dalmaciji razširil val protestov in ljudje so javno začeli govoriti, da JLA ni več njihova vojska, saj se je preveč jasno postavila v bran upornim kninskim Srbom.

Dogodki v Splitu so tako razburili poveljstvo jugoslovanske vojske, da je še isti večer v sporočilu, ki ga je poslalo tudi zveznemu predsedstvu, prvič začelo omenjati, da v Jugoslaviji divja državljanska vojna, da armada ne bo več stala križem rok, in če
zvezne civilne oblasti ne znajo rešiti politične krize, bo to storila vojska »v skladu s svojo ustavno vlogo in odgovornostjo«.

Zavrnitev ultimata vojske

Zaradi tega vojaškega ultimata po uvedbi izrednih razmer v Jugoslaviji se je potem zelo hitro sestalo zvezno predsedstvo v razširjeni sestavi, torej skupaj s predsedniki jugoslovanskih republik, a ni sprejelo zahtev generalov. Del predsedstva je bil, tako kot sta bila tudi slovenski član Janez Drnovšek in predsednik predsedstva Slovenije Milan Kučan, kritičen do zahtev generalštaba, saj so sporočilo vojaškega vrha sprejeli kot distanciranje od predsedstva Jugoslavije in negiranje njegove vloge vrhovnega poveljnika.


Milan Kučan je celo izjavil, da je iz vseh točk sporočila razvidno, da JLA v resnici ne priznava več predsedstva Jugoslavije. Po drugi strani je srbski predsednik Slobodan Milošević načelno sicer podprl zamisel vojske o razglasitvi izrednih razmer, a ne, da bi ta režim veljal v Srbiji, češ da za to tam ni potrebe.

Tudi v zveznem zboru jugoslovanskega parlamenta so razpravljali o ultimatu vojske in nemočno ugotavljali, da nesposobnost političnega reševanja krize vodi v spopad. Delov komentator, sicer pa poslanec v zveznem zboru, Božo Kovač je na tej seji dejal, da je vlak dogovora že odpeljal in zato ne delujejo ne zvezna vlada, ne zvezni parlament, ne državno predsedstvo. »To pa v resnici pomeni, da je tudi JLA brez vrhovnega poveljnika in deluje avtonomno,« je dejal.

Ustavni zakon o vojski

Zaradi vsak dan bolj negotovih razmer v Jugoslaviji, pritiska vojske, skorajšnjega izbruha vojne na Hrvaškem se je slovenska politika odločila, da bo sklicala odprto skupščino Slovenije, kar pomeni, da bi paket osamosvojitvene zakonodaje lahko sprejemali ne glede na časovnico in načrt dela parlamenta. Tako je že 9. maja 1991 skupščina začela razpravo osamosvojitvenih zakonov, potrdila nova člana vlade – za gospodarstvo je to postal Andrej Ocvirk, za finance pa Dušan Šešok – in hkrati sprejela ustavni zakon o spremembi ustavnih dopolnil, ki se nanašajo na ljudsko obrambo. Z njim so pristojnosti na obrambnem področju prenesli na Slove­nijo.



Kot je takrat dejal republiški sekretar za ljudsko obrambo Janez Janša, je šlo za ustavni zakon, ki je bil pripravljen že pred časom, ven­dar so poslancem zdaj dali v sprejetje le del pripravljenega zakona. Sklep o tem, da mora biti ustavni zakon priprav­ljen za primer, če bi obstajala nevarnost, da bodo sprejeti ukrepi proti Republiki Sloveniji, je bil sprejet že na začetku de­cembra 1990, ko se je pojavilo prvo zaostrovanje zaradi plebiscita. Ustavna komisija je nato marca 1991 sprejela ustavni zakon, ki področje ljudske obrambe v ce­loti podreja Sloveniji. »Danes, ko razmere niso normal­ne, ni pa tudi izrednih razmer, je izvršni svet sklenil predlagati le del ukrepov iz pripravljenega ustavnega zakona, kar je ustav­na komisija soglasno sprejela,« je poslancem povedal Janša.

Z ustavnim zakonom so razveljavili nekaj zveznih zakonov s področja ljudske obrambe, nekaj zveznih zakonov prekvalificirali v republiške ali črtali le nekaj njihovih določil. Predsedstvo Slo­venije je dobilo pooblastilo, da lahko v primeru potrebe po lastni oceni zadrži mobilizacijo oboroženih sil. Prav tako je dobilo pooblastilo, da v primeru potrebe lahko preime­nuje enote JLA v enote TO, konkretneje tiste enote rezervne sestave JLA, v katerih so slovenski državljani.

Resolucija o razdružitvi

Hkrati z ustavnim zakonom je skupščina sprejela tudi resolucijo o razdružitvi in jo kot pismo poslala zvezni skupščini. V njej je jugoslovansko skupščino obvestila, da bo Slovenija 26. 6. 1991 razglasila samostojnost in neodvisnost, poleg tega je še vedno bila pripravljena sodelovati ter se pogovarjati z drugimi republikami in fede­racijo o vseh vprašanjih v po­stopku razdruževanja. Skupščina je v pismu predlagala zvezni skupščini, da ta sprejme odloči­tev o takojšnjem začetku poga­janj med Slovenijo in zveznimi organi o oblikah in načinih za­časnega opravljanja določenih funkcij na zvezni ravni, o prav­nem nasledstvu ter možnih oblikah in načinih interesnega sodelovanja med Slovenijo in drugimi jugoslovanskimi republikami.