Luka Mesec: »Kakšen bo svet po krizi, bo odvisno od ukrepov, ki jih bomo izvajali med njo«

Ljubljana – »To so trenutki, ko se še tisti, ki so prej živeli v varnem mehurčku, zavedo, da živijo v družbi. Da so del nje, da noben človek ni otok, da so odvisni od drugih,« pravi Luka Mesec, koordinator Levice. Tudi zato napoveduje njihovo konstruktivnost, kar pa, kot poudarja, ne pomeni, da vladi Janeza Janše ne bodo gledali pod prste. Glede na prve poteze jih skrbi, da bo ta krizo izkoristil za utrjevanje oblasti. Do prihodnjih volitev pa je cilj Levice, ki ima odslej le še osem poslancev, da tudi z usklajevanjem med opozicijskimi strankami ustvari alternativno politiko SDS.
 

Kaj točno se je zgodilo v Levici po petkovem potrjevanju Janševe vlade, da se je poslanec Franc Trček odločil za izstop iz stranke? Kako huda so nesoglasja, o katerih govori?

Njegov izstop obžalujem, pogrešal bom njegovo bistrost in humor. Se je pa na glasovanju ponovno izkazalo, da ni timski igralec. Najbrž se bo bolje počutil, če bo v državnem zboru nastopal kot nepovezan. Upam pa, da bomo pri skupnih točkah, in teh ni malo, še vedno uspešno sodelovali.
 

Lahko vlada kljub vašemu nasprotovanju v času krize računa na vaše sodelovanje? Vsi predsedniki strank naj bi bili vabljeni tudi na sestanke sveta za nacionalno varnost (SNAV).

Vabilo v SNAV bomo sprejeli in poskušali po najboljših močeh pripomoči k reševanju krize zaradi koronavirusa – tako zdravstvene kot družbene. Nekaj predlogov smo dali že ta teden. Vlada je na primer, ko je pripravljala milijardni paket pomoči za gospodarstvo, pozabila na samozaposlene, prekarce in študente, ki se preživljajo z delom. V petek, takoj po imenovanju, smo nanjo naslovili poziv, naj samozaposlene oprosti plačevanja prispevkov do 1. julija, naj tiste, ki bodo zaslužili manj od minimalne plače, subvencionira in naj študentom, ki so ob delo, v tem času ponudi možnost izrednih štipendij.

Vsekakor pa bomo vladi v času krize gledali pod prste. Sodeč po državnih sekretarjih, ki so jih imenovali, smo dobili nekakšno reprizo druge vlade Janeza Janše in sodeč po prvih nastopih – politika je s tiskovnih konferenc že izrinila stroko – nas upravičeno skrbi, da bodo krizo izkoristili za utrjevanje oblasti.
 

»Zdaj ko smo v opoziciji, je čas, da se temeljito pogovorimo, kaj je socialno-ekonomska alternativa politikam SDS,« pravi Luka Mesec. FOTO: Leon Vidic/Delo

Do ministrske ekipe ste bili kritični kljub pozivom, naj se razprava skrajša, saj potrebujemo polno opravilno vlado. Pred tem pa ste ob glasovanju o mandatarju Janezu Janši izjavili celo, da bo ta vlada civilizacijski polom.

Janez Janša se odkrito zgleduje po Viktorju Orbá​nu, gleda tudi na Poljsko in v Srbijo, kjer so avtokrati v parlamentarnih sistemih uveljavili diktaturo. Obstaja grožnja, da se bo podobno zgodilo tudi pri nas. SDS za oblast ne izbira sredstev, z leti to postaja vse bolj očitno. Novi finančni minister Andrej Šircelj je na zaslišanju na odboru za finance, ko smo ga vprašali, zakaj je SDS zdaj nenadoma odstopila od 1,5 milijarde težkih davčnih rezov, ki jih je vztrajno predlagala kot opozicija, prostodušno odgovoril: Glejte, temeljna naloga opozicije je zrušiti vlado. Skratka, vsi njihovi predlogi so bili zgolj sredstvo za rušenje vlade, v njih ni bilo nič konstruktivnega. Tak odnos bodo imeli tudi kot vlada – to so pokazali že dvakrat – in zanimivo je, kako brezskrbno to sprejemata Desus in SMC, oportuni del sredine, ki je v strahu pred volitvami požrl še zadnjo obljubo svojim volivcem, da ne bo sodeloval z Janšo.
 

Pravite, da je ta vlada nastala tudi zaradi oportunosti SMC in Desusa. Se pa verjetno strinjate, da je bil začetek konca prejšnje vlade tisto sredo, 6. novembra, ko ste po odboru za zdravstvo sporočili, da prekinjate pogodbo o sodelovanju?

Začetek vlade Marjana Šarca je bil zelo obetaven, tudi jaz sem takrat trdil, da smo končno dobili vlado, ki ni sredinska, ampak ji lahko rečemo levosredinska. Zdelo se je, da tehtnico med delom in kapitalom vsaj deloma nagiba v prid dela, na primer z višjo minimalno plačo in socialno pomočjo. Pogovarjali smo se o višjih prispevkih za pokojnine in ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Delovalo je obetavno. V naslednjem letu, torej 2019, se je pokazalo, da teh stvari vlada ni pripravljena izvajati, zdrsnila je na pot vlade Mira Cerarja. Med nami je nastala vrzel, zapolnili so jo tako, da so nas in naš sporazum potisnili na stran in nas nadomestili z Zmagom Jelinčičem. To se je zgodilo že poleti, jeseni pa je bil še naš zadnji poskus, da bi sodelovanje ohranili pri življenju, a je na žalost spodletel. Vendar nismo bili mi tisti, ki smo se odločili za spremembo pristopa, vlada se je odločila, da nas bo nadomestila z Jelinčičem.
 

A za konec ste se odločili vi.

Drži. Ko koalicija ni podprla našega predloga za ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, smo povedali, da tako ne gre in da je sodelovanja konec. Ni pa bil to konec vlade, sprejeli so še najpomembnejši dokument, in sicer proračuna za leti 2020 in 2021. In zatem sem januarja jasno povedal, da če je vlada pripravljena delati projekte v prid delu oziroma blaginji vseh, smo pripravljeni pri teh projektih sodelovati. To sem rekel tudi javno, nekaj dni pred Šarčevim odstopom. Zelo nekorektno pa je na nas kazati s prstom kot na krivca za padec vlade, saj je ta padla deloma zato, ker so se skregali med sabo, in deloma zato, ker je razpadla notranja ekipa.
 

»Sodeč po prvih nastopih vlade Janeza Janše nas skrbi, da bodo krizo izkoristili za utrjevanje svoje oblasti.« FOTO: Leon Vidic/Delo

Kaj štejete za največji uspeh sodelovanja Levice s koalicijo Marjana Šarca?

Največji uspeh je zvišanje minimalne plače. Tukaj je bil storjen pomemben korak k poskusu sprožitve rasti plač v skladu s produktivnostjo. V času gospodarske rasti, med letoma 2013 in 2018, so se dobički povečali za osemnajstkrat, plače pa so praktično stagnirale. Naša ambicija je bila, da bi izboljšanje gospodarskih razmer občutili vsi. Zato smo vztrajali pri dvigu socialnih pomoči in minimalne plače, da bi poskrbeli za najrevnejše in ustvarili pritisk na dvig plač ter dvig pokojnin, za katere pa je nujen dvig prispevnih stopenj, ki se ga vsi drugi z vsemi štirimi otepajo.
 

Zaradi spoprijemanja s posledicami koronavirusa se prihodnje mesece morda ne bomo več pogovarjali o dvigih, ampak rezih.

Ne nujno. Zakon o fiskalnem pravilu v 12. členu omogoča začasen suspenz, če pride do izrednih okoliščin. Tudi Evropska unija je dala jasno vedeti, da tokrat fiskalna disciplina ne bo na prvem mestu. Vlada mora na prvo mesto postaviti zagotavljanje dostojnega preživetja ljudi v teh kriznih časih in zagotavljati pomoč podjetjem, sicer gre lahko zaradi gospodarskega krča marsikatero v stečaj. Bi bilo pa vredno razmisliti, da bi podjetja v teh časih spodbujali k razdelitvi dela lastništva med zaposlene, kot kompenzacijo za izpad plač. Kriza bo namreč preoblikovala svet, kakšen bo po njej, pa bo odvisno od ukrepov, ki jih bomo izvajali med njo. Lahko, kot sem pokazal, okrepimo družbeno solidarnost, ekonomsko demokracijo, lahko pa – kot nakazuje vlada – v kolektivni spomin vnesemo strah in paranojo, da bi povečali družbeno represijo. Zadnjemu bomo nasprotovali na vsakem koraku, kot rečeno, vladi bomo gledali pod prste.
 

Zdravstveni sistem bomo po koncu epidemije morali znova premisliti. Tudi ta koalicija je že oznanila, da stoji ali pade na reševanju zdravstvenih problemov. Med drugim napovedujejo skrajševanje čakalnih vrst z uporabo vseh kadrovskih virov.

Eden od ključnih problemov v zdravstvu je, da je podfinancirano. Po podatkih Sursa iz javnih sredstev zanj namenjamo le 5,9 odstotka BDP (skupaj z zasebnimi sredstvi 8,2 odstotka), kar je bistveno manj od držav, s katerimi bi se radi primerjali: Avstrija, na primer, po OECD nameni več kot 8 odstotkov iz javnih sredstev, skupno pa 11 odstotkov BDP. Skratka, osnovni problem je, da je potreb v zdravstvu (posegov) bistveno več, kot jih je blagajna zmožna financirati.
 

Toda poleg premalo sredstev je težava tudi pomanjkanje kadrov.

Drži. Ampak predlogi zdravniške zbornice in desnice tega problema ne bodo odpravili, pač pa ga zaostrujejo: zdravniki, ki so pri nas nezadovoljni v javnem sektorju, in na žalost jih je vedno več, bolj kot v tujino bežijo v zasebni sektor. In več ko bo zasebnikov, bolj bo javno zdravstvo kadrovsko podhranjeno, saj bodo zasebniki verjetno lahko ponudili boljše delovne razmere in plače, ki niso vezane na sistem plač v javnem sektorju. Verjetno se tudi ne bodo ukvarjali z najtežjimi in urgentnimi primeri, ti bodo še vedno odpadli na javno zdravstvo.

Če bomo šli v pozasebljenje zdravstva, bomo najbrž dobili zelo kakovostno zasebno zdravstvo, a bo dostopno le tistim, ki si ga bodo lahko privoščili. Medtem pa bo splošni zdravstveni standard, za tiste, ki bodo odvisni od javnega zdravstva, bistveno slabši od današnjega, saj bo manj kadrov in verjetno tudi manj denarja, če se bodo javne finance preusmerjale drugam.

Vprašanje torej je: hočemo kakovostno zdravstvo za vse ali le za tiste, ki si ga lahko privoščijo? Naš odgovor poznate.
 

Zdravstvena blagajna je podfinancirana, tudi pokojninska. Kje vidite možnost za pridobitev dodatnih sredstev?

Finančnega ministra Andreja Bertonclja smo prepričevali, da Slovenija ne potrebuje še ene davčne reforme za razbremenitev nekaj odstotkov najvišjih plač, ki jo je nazadnje izpeljal, pač pa potrebuje to, kar je pisalo v koalicijski pogodbi: dvig sredstev za zdravstvo na vsaj 9 odstotkov BDP ter dvig prispevkov za pokojnine za 3,2 odstotne točke v štirih letih. To bi morala biti osnova davčne reforme, na podlagi katere bi določili tudi novo dohodninsko lestvico. A tega ni bil pripravljen izpeljati in zdaj smo, kjer smo: še vedno kronično primanjkuje denarja za pokojnine, rešitve za javno zdravstvo pa ni na obzorju – nasprotno, zalet so dobili tisti, ki bi ga pozasebljali.
 

Kakšno je vaše stališče do načrtovanega podržavljenja slovenskega turizma in ideje, da se denar iz proračunske rezerve, ki ga bomo v teh dneh gotovo porabljali še za obvladovanje posledic koronavirusa, porabi za odkup lastniškega deleža sklada York v Savi?

To me spominja na zgodbe o državnih poskusih menjave »nepravih« lastnikov s »pravimi« izpred 10, 15 let. Zdravko Počivalšek bo svoj načrt izpeljal v treh korakih. Najprej bo odkupil te hotele od »nepravih« lastnikov, če prav razumem, za 50 do 65 milijonov evrov. Potem bo z dodatnimi 200 milijoni celoten turistični holding dokapitaliziral. Nazadnje ga bodo ponovno privatizirali, prodali »pravim« lastnikom. Vmes pa bo v holdingu poniknilo 250 milijonov javnega denarja.

Na vlado smo že naslovili zahtevo za dostop do informacij javnega značaja in Počivalšku sem na zaslišanju dal jasno vedeti, da mu bomo tu gledali pod prste. Jasno je, da je to, ob njegovem pogojevanju, sprejela vlada, ki je opravljala le še tekoče posle. In jasno je, da je SMC v novo vlado vstopil ob pogoju, da se ta načrt izvede.
 

»SDS se je s tako lahkoto povzpela na oblast tudi zato, ker med njo in velikim delom sredine v politikah ni bilo več razlik.« FOTO: Leon Vidic/Delo

Videli ste koalicijsko pogodbo. Kaj je tista točka, pri kateri boste šli na okope? Morda naborništvo?

Koalicijska pogodba je spisana splošno, praktično nikjer niso opredeljeni finančni učinki, vse skupaj prej spominja na nekakšen politični manifest kot na koalicijsko pogodbo. Zdi se, da si je predvsem vladajoča stranka, SDS, skušala pustiti čim bolj proste roke pri vladanju in vodenju politik.

Je pa v koalicijski pogodbi kup problematičnih stvari. Smo proti potiskanju mladine v vojsko z argumentom, da bodo iz fantkov naredili moške. To ni samo ponižujoče do mladine, to je tudi popolnoma zmotno. Na zdravstvenem področju so težnje po privatizaciji, ki bodo, kot rečeno, vodile v dvojni zdravstveni sistem, enega za bogate in drugega za revne. Tudi sicer predvsem obljubljajo, da bodo zvišali pokojnine, povprečnine za občine, zgradili javna najemna stanovanja, a pri tem ni niti ene konkretne alineje, kako bodo to financirali, kje bodo ta denar zbrali.

Predvsem pa me skrbi erozija demokratičnih standardov. To ni zapisano v koalicijski pogodbi, a dovolj vemo o stranki, ki vodi koalicijo, da nas lahko upravičeno skrbi.
 

Boste pri tem iskali zaveznike v opoziciji?

Vsekakor. S SDS na oblasti smo v nevarnosti, da zdrsnemo po poti Madžarske. In če pogledamo Madžarsko, Srbijo in Poljsko, vidimo, da se je tam avtoritarnim režimom uspelo utrditi, tudi zato ker je bila opozicija med sabo sprta. Te napake pri nas ne smemo ponoviti. V kratkem se bomo sestali s preostalimi tremi opozicijskimi strankami, naš predlog bo, da se moramo osredotočiti na skupnega nasprotnika. O tem smo okvirno tudi že dogovorjeni.
 

Torej pakt o opozicijskem nenapadanju?

Da, to je osnova, a moramo se koordinirati tudi o politikah, ki jih bomo kot opozicijske stranke predlagali. Nismo pa naklonjeni formaliziranju opozicije, da bi imela koordinacijo z vodstvom.

Če razmišljam srednjeročno, bi morala ta opozicija postaviti alternativo Janezu Janši, ne samo na ravni odnosa do demokratičnih institucij in retorike, ampak tudi na ravni socialno-ekonomskih politik. Politike, ki jih je vodila sredina v zadnjih treh mandatih, so bile v resnici nadaljevanje tega, kar je zastavila druga Janševa vlada (fiskalno pravilo, slaba banka, privatizacija, davčni rezi), oziroma podobne temu, kar piše v novi koalicijski pogodbi. Zdaj ko smo v opoziciji, pa je čas, da se temeljito pogovorimo, kaj je socialno-ekonomska alternativa politikam SDS. Ta se je s tako lahkoto povzpela na oblast tudi zato, ker med njo in velikim delom sredine v tem pogledu ni bilo več razlik.
 

Levica je načrtovala programski kongres, je to že začetek priprav na nove volitve?

Ta programski kongres je bil sklican v duhu pričakovanj volitev in na njem naj bi potrjevali program ter kandidatno listo. Zdaj smo ga prestavili zaradi koronavirusa. Izvedli ga bomo, ko se situacija umiri, verjetno jeseni. Do takrat je naš namen izpiliti program, ki smo ga predstavili leta 2018, saj kot stranka od takrat veliko naučili. Imamo precej novih vsebin in pogledov, ki jih bomo vanj vnesli. Izhodišče pa ostaja: Blaginja za vse, ne le za peščico.
 

Med pogajanji z Janezom Janšo je imelo vodstvo NSi precejšnje pomisleke, a so nadaljevali tudi zaradi želje dokazati svojim volivcem, da so pripravljeni in zmožni vladati. V delu vaše stranke prav tako obstaja bojazen, da se vas bodo volivci naveličali, saj preprosto niste pripravljeni na vstop v vlado?

To je povsem legitimno, tudi na strani volivcev, saj vendar volijo, zato da bi stranka, ki so jo izvolili, imela mesto v oblasti ali pa vsaj vpliv na oblast, da bi politike, ki so jih izvolili, tudi uresničile. Vendar mora vsaka stranka presoditi, ali bo lahko ob vstopu v koalicijo izpolnila pričakovanja. Mi smo – kot vidite, pravilno – pred odločitvijo o vstopu v Šarčevo vlado presodili, da na žalost ne. Imamo pa zdaj dve leti, da ustvarimo razmere, da po naslednjih volitvah te dileme ne bo.
 

Bi bili torej s strankami, s katerimi ste že sodelovali, pripravljeni polnopravno stopiti v vlado?

V politiki partnerjev ne moreš ravno izbirati, a ponavljam: v prihodnjih dveh letih bo treba ustvariti razmere za sodelovanje.
 

Kaj se je spremenilo v dveh letih, da ste zdaj pripravljeni iti v vlado?

Pred dvema letoma smo bili mi v resnici plomba za NSi. Napisali so koalicijsko pogodbo z NSi, in ko so odstopili, so poklicali nas. In imeli smo približno en teden časa, da smo zgodbo skušali za silo rešiti, tako da smo popravljali pogodbo pisano za NSi, ki ima v marsičem v socialno-ekonomskih temah popolnoma nasprotne poglede z Levico. Zaključek je bil, da smo prišli do pogodbe, ki je bila sprejemljiva do te mere, da smo vlado podprli, ne pa da bi v vlado vstopili. Glede na novo situacijo in glede na vse prej povedano, pa pričakujem, da bodo tudi stranke, ki so bile dolgo na oblasti, razmislile, da je potrebna alternativa desnici, to je socialno, ekonomska, okoljska alternativa. Mislim, da bomo imeli bistveno drugačno izhodišče pri sestavljanju naslednje vlade.
 

Boste vi Levico peljali tudi na naslednje parlamentarne volitve?

Na to sem pripravljen, a končno besedo ima seveda stranka.
 

Milana Kučana ste nedavno v Oni izpostavili kot dobrega predsednika oziroma vodje, po katerih se zgledujete. Vemo, da z njim v času odločanja o sodelovanju v novi vladi govoril tudi prvak SMC Zdravko Počivalšek. Se tudi sami obrnete za nasvet k njemu?

Ne, nanj se ne obračam po nasvete. Mi smo stranka nove generacije. Želel pa sem ga izpostaviti kot predsednika, za katerega mislim, da je bil načelen socialdemokrat v Sloveniji in je svoje poglede ohranil. To je redka vrlina politikov.