Ukrajinka Zina Vovk že 17 let živi v Sloveniji. V svoj dom v Braslovčah je prejšnji teden k sebi sprejela prijateljico in njenega dvanajstletnega sina s posebnimi potrebami. Že lani je iz Ukrajine pripeljala nečaka, saj je pričakovala, da se utegne zgoditi nekaj strašnega. Žal so se njene zle slutnje uresničile. Koliko je vseh Ukrajincev, ki so že prišli v Slovenijo in živijo na domovih prijateljev, sorodnikov in drugih dobrih ljudi, ni povsem znano. Po podatkih policije sta do ponedeljka 502 državljana Ukrajine zaprosila za mednarodno zaščito.

Zina ima v Braslovčah plesno šolo, trenerka in plesna učiteljica je tudi njena prijateljica, ki jo je skupaj s sinom vzela pod svojo streho: »Poznava se od otroštva, kot sestra mi je. Moji sestri pa ne moreta priti, ker ne moreta pustiti očeta samega. Oče je namreč rekel, da bo ostal v svoji domovini, na svoji zemlji in ne bo šel nikamor. To, kar se dogaja na mejah, sicer ni za starejše ljudi. Vsa čast mamicam z otroki. Tako ali tako zdaj niti ni enostavno priti do meje. Iz mesta ne morejo, ker je vse obkoljeno. Ni vlakov, ni bencina, ne veš, kdo bi te sploh lahko peljal. Tudi če se odločiš, da boš odšel, ne moreš.«

»Naše življenje se je sesulo. Vsega je konec. Prihodnost se je razblinila«

Že prejšnji teden je težko organizirala prevoz prijateljice v Slovenijo. Plačala je prevoznikom, s katerimi se sama večkrat pelje v Ukrajino. Cena je bila višja: »Vsak želi malo več, če že tvegajo. In res tvegajo. Tri dni so potovali. S kombijem so pripeljali več ljudi, samo ženske in otroke. Moški ne le da ne morejo, ampak tudi nočejo iz Ukrajine, ker jo hočejo braniti.«

Če ne bi že avgusta lani k sebi vzela svojega nečaka, bi tudi on moral v vojno. »Je sestrin edini sin in vedela sem, da če bo kaj narobe, se bodo moški morali boriti. Hvaležna sem Šolskemu centru Velenje, da je dal možnost študentu iz tujine. Šele zdaj sem videla, kaj pomeni, če nisi v Evropski uniji.« Zaradi sprememb zakona o tujcih bi moral imeti približno 5000 evrov na svojem računu, ki pa jih družini ni uspelo zagotoviti. Zdaj mu vizum podaljšujejo na tri mesece. »Ne vem, kako bo v prihodnje. Trenutno nihče ne ve nič.«

Nujno zaščititi male ukrajinske begunce brez spremstva

Slovenska pomoč

Zina je hvaležna vsem Braslovčanom in drugim slovenskim prijateljem, ki pomagajo, še vedno namreč pošilja pomoč v Ukrajino: »To ni bilo samo govorjenje in pomilovanje, ampak so bila dejanja. To najbolj cenim. Občina je obljubila in že pripravlja hišo za begunce, da bo vsaka družina imela vsaj eno sobo.« Pravi pa, da Ukrajinci, ki so še v Ukrajini, gotovo ne potrebujejo oblačil: »Skrbi me, ker zmanjkuje hrane. Tudi če imaš denar, hrane nimaš kje kupiti. Prijateljice me kličejo za kakšne kašice za dojenčke.«

Kako hitro se je spremenilo moje življenje. In tudi vaše se lahko

Pomoč zbirajo različne institucije. Slovenska filantropija na svoji spletni strani redno obnavlja, kaj potrebujejo. Oblačila in hrano so že nehali zbirati, saj so imeli skladišče hitro v celoti polno. Jasna Rajnar Petrović je pojasnila, da so si najbolj želeli prostovoljcev: »Do zdaj se je prijavilo že 900 ljudi, da bi pomagali. Tako smo imeli že dve izobraževanji zanje, ta teden jih čakata še dve. Na teren namreč ne moremo poslati ljudi brez informacij. Sodelujemo z azilnim domom v Ljubljani in Logatcu, prostovoljci bodo pomagali pri animacijah za otroke in na tečajih slovenščine.«

Rajnar Petrovićeva je še dodala, da je 150 ljudi iz vse Slovenije ponudilo tudi namestitev. Ponudb za namestitev je verjetno še več, veliko jih namreč prejemajo posamezni štabi civilne zaščite. Zatočišče štiričlanski družini omogoča tudi družina novinarke iz Šmartnega ob Paki: »Ko smo na televiziji videli te nedolžne žrtve, nam je bilo težko zaradi prestrašenih otrok, mater in drugih, ki bežijo pred grozotami vojne. Gledali smo svojo na novo opremljeno mobilno hiško, ki smo jo pred kratkim postavili z nekim drugim namenom. In takoj smo se strinjali, da jo lahko ponudimo tistim, ki potrebujejo streho nad glavo. Upajmo, da jih bo sprejelo tudi ostalo okolje, da bodo lahko, četudi v drugi državi, imeli človeku dostojno življenje.«