V razpravi o sežigalnicah prebivalcev nihče nič ne vpraša

Javna obravnava uredbe o opravljanju obvezne državne gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov (v nadaljevanju: uredba o sežigu) se je zaključila, razprave o objektih termične obdelave in njihovih lokacijah pa postajajo vse bolj vroče. Del javnosti jim ostro nasprotuje, del jih podpira, tretji pa opozarja, da je za končno odločitev nujna »celovita analiza«. Okoljsko ministrstvo (Mop)  pripomb, smo izvedeli, še ni obravnavalo, bodo pa morale vse bodoče sežigalnice, pravijo, zadostiti vsem standardom EU.

Spomnimo: lokacijo za sežigalnico je državi ponudilo pet občin – Ljubljana, Maribor, Ptuj, Jesenice in Kočevje –, analiza pa je pokazala, da sta Maribor in Ljubljana najprimernejša. Skupaj s celjsko bi lahko imeli štiri sežigalnice, projekte pa bi zaključili že v 2025. Na lanski poziv o postavitvi objekta za termično obdelavo blata iz komunalnih čistilnih naprav (ČN) se je odzvalo 16 občin. Deseterica nima primerne lokacije ali ni zainteresirana, pet lokalnih skupnosti (Ptuj, Grosuplje, Velenje, Lenart, Ljubljana) se zanima za postavitev tovrstnega objekta, Maribor je posredoval tudi pobudo za postavitev skupne naprave za sežig odpadkov in monosežig blata iz komunalnih ČN. Na poziv za pripravo študije izvedljivosti za upravičenost sofinanciranja tovrstnega objekta so se odzvali Velenje, Ptuj in Ljubljana.

Dr. Metoda Dodič Fikfak, predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela in športa UKC. FOTO: Jožže Suhadolnik

V novembru 2021 je Mop v javno obravnavo in predhodno usklajevanje vladnim službam in združenjem lokalnih skupnosti posredoval nov predlog uredbe o sežigu komunalnih odpadkov. Predlog so, kot navajajo, pripravili »na podlagi številnih predhodnih aktivnosti, usklajevanj z občinami, ki so zainteresirane vzpostaviti objekte za termično obdelavo na svojem območju«, začeli pa so tudi postopek za t. i. dogovor o načrtovanju ureditve za sežig komunalnih odpadkov kot prostorske ureditve skupnega državnega in lokalnega pomena z občinama Maribor in Ljubljana. Toda na vprašanje, ali poznajo merila, po katerih so občine kandidirale za postavitev sežigalnice ali za monosežig blata, saj jim prebivalci ponekod nasprotujejo, v delovni skupini za okolje pri Zdravniški zbornici odgovarjajo, da ne vedo nič. Dr. Metoda Dodič Fikfak: »Mislim, da nihče od nas tega ne ve. Vedeti pa je treba, da so odpadki denar …«

Da »termična izraba komunalnih odpadkov v prehodnem obdobju lahko rešuje določene probleme nakopičenih, predvsem mešanih gorljivih komunalnih odpadkov«, ocenjujeta sveta za energetiko in za varovanje okolja Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). Le da je treba za termično predelavo ostankov gorljivih odpadkov po njihovem izbrati najboljše razpoložljive tehnologije. T. i. BAT tehnologije v objektih za sežig odpadkov zagovarjajo tudi v zasavskem Eko krogu in v delovni skupini za okolje pri Zdravniški zbornici Slovenije. Mlada zdravnica Ana Mavrič opozarja, da mora tehnologija biti pri sežigu omogočati kar najmanjše izpuste. Uredbo o sežigu je treba dopolniti tako, pravi,da se koncesije za sežig komunalnih odpadkov podelijo na podlagi natančnih izračunov in projekcij ter z upoštevanjem okoljske varnosti, varnosti tehnoloških rešitev in primernosti lokacije, v celoti pa je treba uveljaviti Evropsko zahtevo za sežig iz 2019 – s t. i. BAT zaključki o najboljših razpoložljivih tehnikah.

Število ali zmogljivost?

Po oceni obeh svetov SAZU bi morali lokacije sežigalnic, njihovo velikost in število določiti »na osnovi analize minimalnih celotnih vplivov na okolje z upoštevanjem celotnega cikla od nastanka, sortiranja, transporta in možnosti končne rabe energetskih produktov«. Sežigalnice, dodajajo, je morda smotrno načrtovati kot del čistilnih naprav in večjih deponij odpadkov. Slovenija po dosegljivih podatkih sicer proizvede približno milijon ton komunalnih odpadkov na leto ali približno 500 kilogramov na prebivalca.

Slovenija po dosegljivih podatkih proizvede približno milijon ton komunalnih odpadkov na leto ali približno 500 kilogramov na prebivalca. FOTO: Brane Piano

Eko krogu, nasprotno, zakonodaja, ki bi določala število sežigalnic, ni blizu. Namesto tega naj se predpiše njihova največja zmogljivost, meni novi v.d. predsednika Eko kroga Jure Vetršek. Preseganje predpisanih mejnih vrednosti izpustov pa bi moral biti – tako v Eko krogu - celo razlog za odvzem koncesije.

Eko krog v predlogu ministrstva za okolje (Mop) o bodočih sežigalnicah pogreša natančne podatke o odpadkih, od podatka o uvoženih do »sežganih doma«. Po Vetršku je glavni poudarek ravnanja z odpadki v EU na njihovem preprečevanju, ponovni uporabi in recikliranju. »Določeni so bistveno višji cilji za recikliranje plastične embalaže, poročanje se je zaostrilo, saj bodo kot reciklirane štele samo dejansko oddane količine,« pravi. Do zdaj je veljal drugačen način; po njem je Slovenija poročala o več kot 60-odstotnem recikliranju, čeprav – tako Vetršek – naj bi bil realen delež približno za polovico manjši. Od začetka letošnjega leta znaša dajatev za kilogram nereciklirane plastike, ki se plačuje v evropski proračun, 0,8 evra. Slovenija naj bi lani po dosegljivih podatkih plačala 10 milijonov evrov dajatev, letos še milijon več.