Ljubitelji arhitekture in kopanja v reki

Ljubljana – Jutro v središču mesta je bilo nenavadno. Mišičasti fantje in dekleta so se ustavljali ob razčlenjenih fasadah zgradb in zidovih in študirali gradbene elemente. Ljubitelji arhitekture so imeli tokrat namesto skicirk in svinčnikov vrečke za magnezijo in blazine za blaženje padcev. Kljub temnemu nebu in sunkom vetra, ki so napovedovali nevihto, so skrbno čistili vrzeli v kamnu in znova in znova poskušali preplezati namišljeno linijo – balvanski problem, kot mu pravijo. Začele so se jutranje kvalifikacije za večerni finale tekmovanja Triglav the Rock.

Četrta izvedba tekme je bila tokrat pripravljena v duhu pandemije, ki je od organizatorjev zahtevala nekaj spretnosti in inovativnosti pri formatu ter improvizacije v izvedbi. Kot da virus ne bi bil dovolj velika ovira, je svoje dodalo še vreme. Dan prej je bilo jasno, da se bo plezalo po bolj ali manj mokrih oprimkih. Ampak nič ne moti velikega duha, in ker je bilo kvalifikacijskih prizorišč deset, so organizatorji pozivali tekmovalce, naj najprej, dokler se nebo ne izlije s polno silo, opravijo z zunanjimi izzivi, čez dan, ko so vremenoslovci obljubljali močnejše nalive, pa jim bo ostal čas za balvanske probleme v plezalnih centrih.


 

Plezalci so popestrili nedeljski utrip v prestolnici.

Kratka epizoda v središču

Jutro brez oblačka je bilo varljivo in točno ob devetih, ko so se prvi mojstri vertikal zbrali ob zidu pri Plečnikovem podhodu, pod kovinskimi gredami in opečnimi zidaki Ravnikarjevega Ferantovega vrta, ob zglajenih kamnih Rimskega zidu in na drugih postajah po mestu, so padle prve kaplje. Plezalci in plezalke so pod označene probleme vseeno položili blazine in se ob spodbujanju tovarišev v sproščenem vzdušju lotili sten in zidov.

To je videti tako, da se športnik, ki ga je ena sama mišica, oprijemlje robov, ki jih sicer opazijo samo manjše žuželke, in se previdno pomika proti cilju, označenemu z lepilnim trakom. Drugi medtem pri gledališču Glej samo na rokah obvisi z oboka, da večji skupini vztrajnih turistov ni jasno, kaj ga še drži v zraku.
 

V plezalnih centrih so se borili za vstopnice v finale.

Finale nad Ljubljanico

Dež se je usmilil samo nekaj prvih tekmovalcev, potem se je utrgalo nebo in plezalci so se razbežali v plezalne centre Balvanijo, Sceno in Plezalni center Ljubljana. Tam je šlo tudi malo bolj zares, saj so šele natančno postavljeni balvanski problemi pokazali, kdo je boljši in kdo si zasluži vstopnico za veliki finale – plezanje nad Ljubljanico. Na obrežju pri Novem trgu se je zvečer zbralo tudi največ gledalcev in videli so privlačen obračun večine plezalcev in plezalk slovenske državne reprezentance ter sedmih tujih gostov, ki se jim je v teh potovanjem neprijaznih časih uspelo prebiti do slovenskega glavnega mesta.

Finalni izziv je bila povsem horizontalna smer na spodnji strani nad reko obešenega odra, po oprimkih pa so se plezalci premikali samo z rokami. Spektakel, kakršnega poznajo Američani pod imenom Ninja bojevnik, naši plezalci pa se s čim takšnim še niso spopadli. Gledalci so lahko uživali v demonstraciji moči in bolj ali manj elegantnih padcih v reko, tekma pa se je tako končala, kot se je zjutraj začela – mokro.