Športnim plezalcem je koronakriza še posebno prekrižala načrte tekmovalne sezone. Edina tekma svetovnega pokala, v težavnosti, je bila v francoskem Briançonu, sušo v dogodkih pa je včeraj v Ljubljani deloma popolnila že četrta zaporedna izvedba prireditve Triglavska stena.
Malce dvomim, da bodo izpeljali EP v kombinaciji v Moskvi, na njem bi lahko ujel še zadnjo vstopnico za Tokio.
Tudi s tekmovalno udeležbo ambasadorja dogodka
Jerneja Kruderja, svetovnega podprvaka v balvanskem plezanju iz leta 2014.
Torej, kaj vam je v tekmovalnem mrtvilu pomenila ta poživitev z dogodkom Triglav The Rock, ki je bil letos še posebno privlačen, saj se je namesto na Kongresnem trgu plezalo nad reko Ljubljanico?
»Meni osebno zelo veliko. Zato ker sam zelo rad tekmujem in to počnem zaradi samega šova. Meni zelo prija biti med publiko, veš, da te ljudje spodbujajo, veš, da imaš svoje navijače. Tudi tekmovalni duh je zame zelo pomemben, čeprav sem v osnovi bolj plezalec na naravnih stenah. Tam tekmovalnosti ne poznamo, a glede na to, da je letos pomanjkanje tekem res očitno, sem bil zelo vesel, da sem naposled spet lahko videl prijatelje iz tujine, da se malce pomirim in spet lahko tekmujem z njimi.«
Svetovni pokal v težavnosti se je le začel s preizkušnjo v Franciji, a nadaljnje dejavnosti, tudi v disciplinah balvani in hitrost, nimajo ravno optimističnega predznamenja, tudi zaradi velikega števila tekem, ki bi morale biti v Aziji. Kakšen je vaš osebni pogled na omenjeno problematiko?
»Po pravici povedano, sem glede letošnje sezone zelo črnogled. Sploh na nadaljevanje, glede na to, da zaradi koronavirusa napovedujejo še večjo krizo, kot je bila že to poletje. Malce sem se že sprijaznil s tem, da letos ne bo več ničesar. Ravno zaradi tega je Triglav The Rock pomenil še nekaj več, videti je, kot da je bilo to sploh še zadnje tekmovanje, ki je letos potekalo.«
Ker pač mimo pandemije ne moremo, kako ste vadili v času omejitve dejavnosti od srede marca?
»Meni osebno to ni povzročalo prevelikih težav. Seveda sem moral odpovedati veliko načrtovanih potovanj, ker ta pač niso bila mogoča. Sem pa naposled dobil čas zase, da sem se posvetil svojim projektom glede doma. Hvala bogu, imel sem, če že ne v svoji občini, pa v bližnjih, veliko plezalnih sten, ki sem jih lahko izrabil. Seveda naravne. Plezal sem večinoma z družinskimi člani ali s punco, tako se tudi nismo preveč izpostavljali virusu. Ko so odprli še občinske meje, pa sem po naravnih stenah začel plezati po vsej Sloveniji in moram reči, da sem zelo zadovoljen, tudi zaradi tega, da sem lahko naposled zaključil tiste projekte, ki se jim v preteklih letih nisem mogel dovolj posvetiti. Je pa res, da sem takrat, ko je bila najbolj stroga karantena, treniral pri starših na umetni steni pri Škofji vasi blizu Celja, to imamo postavljeno že več let. Na žalost sem jo že prerasel, a za tisti čas in za tistih nekaj treningov s sestro
Julijo se je izkazala.«
No, tudi drugi športni plezalci so se morali v izolaciji znajti po svoje, z zvezdnico Janjo Garnbret na čelu. Ker ste vabili tekmovalce in tekmovalke na spektakel Triglavske stene, nam lahko zaupate razlog, zakaj šampionke ni bilo?
»Kot prvo, nobenega nisem silil v nastop na tem dogodku, želel sem, da ljudje pridejo po svojih željah in odločitvah. Menim, da ji oblika tekmovanja ni najbolj ustrezala, morebiti ravno zaradi tega, ker je zahtevala veščine hitrostnega plezanja. Morebiti ji tudi ni bilo všeč plezanje nad vodo Ljubljanice, vse so pač osebni razlogi, ki pa se mene osebno ne tičejo.«
Kako pa je z možnostjo vašega nastopa na olimpijskih igrah, kljub neuspehu lani na kvalifikacijah v Toulousu so vrata še vedno napol odprta ali priprta?
»No, zelo črno gledam na letošnjo sezono, kar pomeni, da tudi malce dvomim, da bodo izpeljali evropsko prvenstvo v kombinaciji v Moskvi, na njem pa bi lahko ujel še zadnjo vstopnico za Tokio. Po drugi strani pa neke osrednje kalkulacije kažejo na to, da če bi EP odpadlo, se mi z uvrstitvijo na svetovnem prvenstvu odpre oziroma lahko še ujamem zadnje mesto za olimpijski nastop. Evropsko prvenstvo v kombinaciji naj bi bilo novembra, če ga ne bo, bo morala mednarodna zveza na drug način podeliti vstopnico. Kolikor razumem, bi po pravilih morali izbrati tiste s prednostnimi uvrstitvami s SP.«
Ker ste predstavniki športnega plezanja slovensko javnost obnoreli z dosežki, kako je ta kriza z mankom tekmovanj na splošno vplivala na celotno dogajanje?
»Moram reči, da sem se osebno malce oddaljil od reprezentančne vrste, sicer ne popolnoma, a sem pač stvari vzel v svoje roke. Bolj sem se posvetil skalnemu plezanju, kjer morebiti Planinska zveza Slovenije nima tolikšnega vpliva. Vseeno pa sem ostal v stiku z reprezentanco, skupaj smo opravili nekaj treningov, teh sem se udeležil z veseljem. Ponovno sem pač videl prijatelje, z njimi poplezal, kaj več, kaj bi se dalo narediti, pa je težko reči, ker je sezona takšna, kakršna pač je.«
Za časa karantenskega premisleka ste glede disciplin, na katere se osredotočate, kaj drugače sklenili?
»Ostajam zvest balvanskemu plezanju. Seveda pa, če se mi nasmehne sreča glede olimpijske udeležbe, potem bom vsekakor malce več pozornosti posvetil tudi težavnostnemu in hitrostnemu.«
Komentarji