V nadaljevanju preberite:

Pričaka te z mrkim pogledom izpod klobuka, a že po prvem stisku rok Tomaž Golob - Taubi takoj na široko odpre vrata svoje preteklosti in začne govoriti z raskavim, toda naklonjenim glasom. »Poglej, tukaj sem spal,« pokaže na spodnji rob Robbovega vodnjaka. »Poleti tukaj, pozimi v kakšni kleti. Ampak tako je bilo v osemdesetih letih. Takrat so bili bloki še odklenjeni in smo lahko šli v klet in bili na toplem.«

Ker kamen ni nikoli mehek, dobrega prostora za ulično spanje v resnici ni niti poleti. »K sreči ima zdaj vsak klošar možnost, da pride do sobe, ampak nekaterim vseeno ne znese. Poznam človeka, ki v nobeni sobi ne zdrži več kot deset dni.« Zakaj, vprašam na hitro. »Utesnjenost. Zidovi. Ko so ga dali v naš blok, sem takoj rekel, da bo notri ostal samo, če ven fuknejo steno, ki gleda na ulico. V sobi se mu je mešalo. Ko so mu uredili bivanje v Idriji, je po dveh tednih prišel nazaj v Ljubljano. Peš.«