O prebujanju kulture med epidemijo, o spregledanem holokavstu v Sloveniji, iskanju osebne judovske preteklosti in tudi o tem, kje je meja med aktivizmom in kulturo.
Galerija
Robert Waltl: »Zanimivo je, da pri nas skoraj nimamo težav pri preverjanju pogoja PCT [preboleli, cepljeni, testirani]. Nedopustno bi bilo, da bi se kdo okužil pri nas. Če so takšna pravila, jih upoštevajmo, samo da lahko končno spet igramo.« FOTO: Leon Vidic
V nadaljevanju preberite:
Križevniška ulica je kratka, marsikdo jo od zgoraj ali spodaj celo spregleda, tudi temna je precej, saj jo z leve in desne objemajo stare meščanske stavbe, vendar je njen objem zaradi zelenja in cvetov mehek in pomirjajoč, prav nič kamnit in hladen.
Ulica ima svoje središče dogajanja, čeprav ga boste v resnici našli skoraj povsem na vrhu. To je Mini teater, gledališče z nenehnim dogajanjem, zato Križevniška ni lepa samo navzven, temveč nudi tudi precej vsebine, da je obiskovalci ne zapustijo že po krajšem sprehodu.
»Vse rože so naše, od ljudi, ki živimo v tej ulici,« pove Robert Waltl, idejni vodja Mini teatra in človek, ki ga na Križevniški težko zgrešiš, če se po njej dnevno sprehajaš. »Rože zalivamo vsak dan, zanje skrbi predvsem naš tehnik Matej Primec. Če smo na dopustu, najamemo koga za pomoč, enako velja za sajenje, ko najamemo gospo z bistveno več vrtnarskega znanja.«
Počasi so se vrtnarskih zakonov priučili tudi drugi iz teatra. »Vseskozi se učimo. Najprej smo kupili, kar smo si lahko privoščili, zdaj pa razmišljamo o senčni in sončni legi ter katera rastlina je sploh primerna za našo ulico,« pravi Waltl. »Vsak naredi, kar lahko. Soseda Mojca Dariš se ukvarja z vrtnicami in je z njimi letos blazno obogatila spodnji del ulice.«
Pogovor o rožah je sogovornika očitno sprostil, saj je vprašal, ali se lahko tikava, znova ponudil roko, se predstavil kot Robi in nato pripovedoval naprej, od kod prihajajo rastline na ulici.
»Vsako leto naredimo dogodek in povabimo ambasadorje, da prinesejo kakšno rastlino. Najlepše rastline na naši ulici so ravno od veleposlanikov; vrtnice španskega veleposlanika, oljka izraelskega ambasadorja … Finske ambasade ni pri nas že najmanj pet ali šest let, še vedno pa je pri nas njihova breza, enako velja za črnogorsko drevo od prejšnjega ambasadorja in oleandre turške veleposlanice.«
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITE Obstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji