Ko pouk postane ena sama zgodba (VIDEO)

Na tabli je zemljevid Slovenije, na njem pokrajine in posamezni kraji, okoli zemljevida pa narisane sodobne zgradbe s po tremi ali štirimi dekleti in fanti. Vsak od njih ponazarja učenca v skupini in vsaka zgradba sedež njihove turistične agencije, pristojne za turizem v Velenju, Škofji Loki, Idriji in Kamniku … Nastali so v okviru pedagoškega pristopa storyline​, ki ga Marja Godler uspešno piše na osnovni šoli Šentvid v Ljubljani.

Zemljevid in risbe odslikavajo zadnji projekt, ki so ga ustvarjali učenci petega razreda. »Vsaka skupina je imela turistično agencijo. Ko smo obravnavali alpski in predalpski svet, so izžrebali kraje in nato so jih morali predstaviti. Pri slovenščini smo obravnavali reklamo, zato so morali narediti reklamo, ko smo obravnavali novico, so morali pripraviti novico, govorili smo tudi o denarju, denimo, kako so svojim gostom zaračunali prenočišče,« pojasnjuje učiteljica razrednega pouka, ki je pedagoški pristop storyline učencem začela predstavljati pred petimi leti, odtlej ga le še poglablja tako s svojimi izkušnjami kot nabiranjem znanja, tudi v ZDA.



Matematiko in slovenščino poučuje na tradicionalni način, druge predmete, družbo, glasbo, likovni pouk, gospodinjstvo …, pa je povezala v zgodbo. Znanje, ki ga dobijo pri klasičnem pouku, pri projektih storyline uporabijo in nadgradijo. »Postavimo jih v realno življenje in tako osmislimo učenje.«
 

Bolj strogi kot učiteljica

Njen razred je zdaj že pri naslednji zgodbi, ki jo bodo otroci pod njenim vodstvom pisali sami. Sestavljali bodo časovni stroj. Upoštevati bodo morali zgodovinska obdobja, pri naravoslovju so se že podučili o gonilih, uporabiti morajo različne materiale ... Kriterije določijo skupaj. »In ko jih bomo ocenjevali, bomo pogledali, ali imajo stroji vse, kar smo določili.« Vendar s petico ocenjen končni izdelek ne pomeni, da bo vsak član skupine dobil najvišjo oceno. Kakšno si zasluži, vsak oceni zase. »Strogi so, saj se zavedajo, da drugi člani skupine dobro vedo, kakšen je bil njihov prispevek. Včasih se ocenijo celo slabše, kot jih na koncu jaz.«



Zase pravi, da je stroga učiteljica, a opaža, da so za otroke ocene manjša motivacija pri delu kot pa občutek odgovornosti za skupino. Ta nemalokrat upodablja družino, učenci si sami izberejo vlogo staršev, otrok, tudi babic ali tet. »Veliko imam enostarševskih družin, saj se bojijo, da bi mislili, da so zaljubljeni, če bi imeli moža ali ženo,« pojasni z nasmehom. Skupine, sestavljene po naključju, so tiste, kjer se, kot pravi Marja Godler, hitro pokaže, kdo je vodja, kdo organizator, kateri so nadarjeni otroci in morda tisti, ki so tudi sicer bolj odrinjeni, odmaknjeni. »Po zaključku jih vedno vprašam, kako so se počutili v skupini, ali se jim je zdelo, da so jih upoštevali.« Tiste, ki so se počutili odrinjene, spodbudijo z vprašanji, ali so dejansko izrazili svoje želje, ali so prinesli gradivo. »Tudi če kdo naredi vse sam in ne upošteva idej drugih, si ne zasluži odlične ocene.« Kdaj na plano privrejo zamere ali pa v skupini ugotovijo, da ne morejo delovati skupaj. Takrat se ponudi nova priložnost za dragoceno lekcijo za življenje – iskanje kompromisov.
 

Vzame si svobodo

»Slovenska šola je dobra šola, je pa seveda lahko še boljša,« je prepričana Marja Godler, ki ima za sabo že tri desetletja pedagoškega dela, in kot pravi, se zadnja leta morda izobražuje celo več kot pred časom. »Šola se mora prilagajati družbi. Če se ne prilagajaš, ne moreš niti več delati,« je prepričana. Učne načrte dobro pozna, pozna tudi cilje in ve, katero znanje je tisto, ki ga morajo petošolci usvojiti. »Jaz si kar vzamem svobodo. Dober učitelj upošteva učne načrte, a predpisane cilje dosega po svoje.«

Pravi, da človek, ko stopi v razred, hitro ugotovi, ali je pravi za delo z otroki ali ne. »Ko pridejo na prakso, nekateri takoj spoznajo, da nikoli ne bodo učili.« Zato bi bil po njenih besedah umesten razmislek, kako študentom čim hitreje omogočiti prvo izkušnjo z učenci.