Konfeti za pogum in tek za zbranost

»Učitelj je tisti, ki je avtoriteta, toda otroke mora spoštovati. Oni so tisti, ki ga vodijo na tej poti,« na vprašanje, kako bi opisala dobrega učitelja, odgovarja Nina Jelen. Razred je njeno delovno mesto že desetletje. Čeprav poučuje na majhni podružnični šoli v Podkumu, njeno delo odmeva – čez meje, vse do Barcelone, tudi Bruslja.

Dosežkov, ki so bili tudi javno prepoznani, ne manjka. Leta 2015 je zmagala na natečaju informacijske pooblaščenke za najboljšo učno uro o varnosti na spletu, lani je za projekt s tega področja dobila nagrado evropske komisije, na podelitvi se je, kot je povedala, počutila kot na oskarjih. Spletne klepetalnice (tudi s kritikami, ki prizadenejo) so tako v njeni učilnici zaživele, opozorila o pasteh interneta, kjer tisto, kar je tam objavljeno, za vedno ostane, je prepesnila in strnila v knjigo Ženičke in strički za daljnimi grički, na spolne stereotipe sta v poučni slikanici opozorila znanstvenica Lučka in plesalec Tine. »Tršica Nina« redno svetuje tudi na spletnem portalu za otroke Časoris.
 

Šest minut teka na dan

S svojimi prvo- in drugošolci se loteva tem, ki so velik zalogaj tudi za veliko starejše, a jih zna približati otrokom in jih iz abstraktnega premakniti v realno. Toda tisto, kar bi danes delila z drugimi, je veliko bolj preprosto. Drobna dejanja, ki pomembno vplivajo na razpoloženje v razredu – pismo bodočim učencem, ki vsaj malo pomiri strahove pred prvim šolskim dnevom, in nič več in nič manj kot šest minut teka na dan. Tega je v pouk vključila po pobudi ravnateljice, naj si vsak učitelj v novem šolskem letu postavi izziv. »Ko so utrujeni, ko ne gre več, jim rečem: Zdaj pa gremo šibat. Hitro stečejo v garderobo, se obujejo in potem tečejo. Šest minut je ravno prav, da se pospeši srčni utrip, in ko se vrnemo, so polni energije in spet pripravljeni za delo.« In učiteljica, teče z njimi? »Včasih tudi, najbolj so navdušeni, ko me lahko prehitijo.«



Kdaj je napisala prva pisma prvošolčkom, se ne spomni. Pozdravi jih s pesmico, čudežni konfeti, ki jih morajo pred prvim dnevom šole natresti pod blazino, pa preganjajo strah. Ob vprašanju, ali delujejo, se zasmeji: »Ne vem, ampak v šolo pridejo zelo pogumni.« Čudežni konfeti ne navdajajo s pogumom le otrok. »Potrebujejo ga tudi starši in učiteljice. Na prvi šolski dan še posebej. Pred prvim septembrom vsi spimo malo slabše.«

Pismo je pred časom naslovila na svoje bodoče kolege, učitelje. Kot pravi, ni bila ena tistih, ki že v šolskih klopeh začutijo, da bi hoteli stati pred polnim razredom. »Še med študijem sem se ves čas spraševala, ali hočem to početi. Ali bom učence znala motivirati, bom opazila, da je kateri od otrok premalo Otrokom večkrat pove, da je vsak na kakšnem področju dober in na drugem slabši. oblečen. Potem pa sem začela s prakso in spoznala, da sem se pravilno odločila.« Ocene, kot pravi, niso tako pomembne kot to, da začutiš poklic, da imaš rad otroke, delo z njimi, da se v razredu dobro počutiš in poskrbiš, da otroci nekako napredujejo. »Moraš biti iskren do sebe. Če vidiš, da to ni zate, ne vztrajaj.«
 

Občutek izpostavljenosti

Da je slovenski šolski sistem potreben temeljite prenove, je letos slišati na vsakem koraku. Po njenem mnenju vendarle ni tako slab. »Seveda so potrebne spremembe, manj učne snovi bi bila ena od njih. A se da v teh okvirih, ki jih imamo že zdaj, veliko delati z učenci. Če si le fleksibilen.« Ob tem priznava, da dela na manjši podružnični šoli, kjer so razmere vseeno drugačne kot na večjih šolah. Dotakne se tudi razprave o učbenikih. »Dobro je, da imajo učbenik pri slovenščini in matematiki, za druge predmete pa jih ne potrebujem. Tako sem se odločila in ni nobenih težav.«



Tisto najtežje, s čimer se učitelji spoprijemajo predvsem v zadnjem času, je občutek izpostavljenosti, pravi. »Vsako stvar, ki jo učitelj naredi, objavljajo na spletnih omrežjih. Usujejo se žaljivi komentarji, včasih na zelo osebni ravni. Vsi delamo napake, vem, da tudi jaz kdaj kakšno naredim, ampak si želim, da pridejo starši do mene, in tako lahko vsak pove svojo plat zgodbe. Moramo biti iskreni, saj le v tem primeru starši in učitelji lahko delamo v dobro otroka.«

Lepih trenutkov je veliko: »Ko prideš zjutraj v šolo in te otroci objamejo in pozdravijo. Ko se otrok za kaj močno trudi in mu na koncu zasveti lučka nad glavo, ko vidiš, da razume.« Otrokom večkrat pove, da je vsak na kakšnem področju dober in na drugem slabši. »Jaz ne znam dobro kuhati, znam pa kaj dobrega napisati.« Poleg znanja spodbuja prijaznost in medsebojno spoštovanje, sprejemanje drugačnosti. »O tem se veliko pogovarjamo, beremo, raziskujemo. Vsak dan imamo kaj takšnega na sporedu.«